Sestavljanje vlade, ki vstopa v nove dimenzije doslej še ne videnega amaterizma, ne ustvarja ravno občutka, da bi se posamezne stranke zavedale, kaj je pravzaprav tisto, kar čaka na sistemsko razrešitev v državi.
Menim, da ni ravno pomembno, kakšna je končna oblika vlade, če nastane koalicijska pogodba, ki bi omogočila odpravo ključnih tveganj, ki so največja grožnja varnosti in blaginji te države. Naj vam navedem nekaj tveganj.
Prvo tveganje je varnostno - obveščevalna politika. Danes, ko prebirate ta komentar, ni ravno jasno, ali SOVA še stavka, je pa jasno, da je prisoten močan dvom o tem, kaj domača varnostno - obveščevalna agencija sploh počne in za koga. Vprašanje delovanja Sove pa ni stvar neproduktivne preganjavice, ampak ima dva pomembna elementa.
Prvič, ni jasno, ali se bomo nekega jutra zbudili kot država, ki je omogočila gostovanje finančno - logističnega sistema ekstremistov, ali pa z velikim pokom, ki bo zbudil tudi tiste, ki najtrdneje spijo. In drugič, primer iranskega državnega posla v NLB je pokazal, da nekaterih procesov, ki se dogajajo v tako imenovanih sistemskih institucijah države, obveščevalna služba ne opazi, ne preišče in nič ne pripomore k sankcioniranju.
Če k temu dodate epizode pranja denarja, vezane na italijanske kriminalne združbe (NKBM), in dolgo tradicijo ruskega pranja denarja preko slovenskih podjetij ter niza epizod pranja denarja preko slovenskih bank, postane očitno, da imamo opravka z resnimi varnostnimi tveganji.
Ta tveganja niso nedolžna, ker nas oddaljujejo od držav, s katerimi sestavljamo skupen varnostno - obveščevalni sistem, in nas približujejo državam, za katere je značilno zgolj to, da pri njih različne interesne skupine generirajo svoje donose. Seštevek vsega pokaže, da SOVA s svojim (ne)delom zgolj ščiti interesne skupine in ekstremistični habitat.
Drugo tveganje je delo policije. Primer Ornig je pokazal, da si je policija na najbolj občutljivem segmentu dela, predvsem v izrednemu nadzoru, dovolila delovati po skrivnih predpisih, ki si jih je napisala sama in se pri tem nadzirala sama.
Ta milijardna lastniška moč, skoncentrirana v rokah politike, predvsem preko SDH, pomembno določa oblikovanje robustnosti slovenske ekonomije.
Slednje je počela celo tako zagreto, da se je na vsak način izogibala kakršnemukoli zunanjemu nadzoru, torej je delovala kot kriminalna združba. Primer Farrokh pa je na drugi strani razkril, kako je mogoče z nekaj potezami izključiti policijo in omogočiti niz kaznivih dejanj in odpreti tveganja po državi, primarno v bančnem sistemu.
Kaj naj torej rečemo o policiji, ki si dovoli uporabljati neregulirane in neustavne postopke, rezultat njenega dela na področju pregona organiziranega gospodarskega kriminala pa je ničen? Primera Ornig in Farrokh morate namreč razumeti v kontekstu nične realizacije v preiskavah bančnega kriminala ter odmevnih primerov, predvsem tistih iz časov lastniške konsolidacije, ki na policiji in NPU še kar visijo v zraku in še kar niso preiskani. Nenazadnje po dveh sanacijah in popolnoma neučinkovitih preiskavah bankstersko omrežje še kar obstaja in posluje. Ali ni vse to odlična napoved za tretjo bančno luknjo?
Tretje tveganje je faliran sistem korporativne paradržavne ekonomske politike. Vse dokler ne bo prišlo do popolne privatizacije in dokler bo mogoče, da bodo interesne skupine svoja tveganja namesto v sistemu tržnega mehanizma zniževala v državnem zboru in na sedežu vlade, toliko časa bodo realizirale donos po izključno paradržavni ekonomiji. Obstoj banksterske mreže in možnost pridobivanja donosov mimo trga pa je tisto, kar vzpostavlja slovensko ekonomijo kot nestabilno tvorbo.
Ta milijardna lastniška moč, skoncentrirana v rokah politike, predvsem preko SDH, pomembno določa oblikovanje robustnosti slovenske ekonomije. In ko bo prišel zunanji šok, se bomo, če se bo vztrajalo pri paradržavni ekonomiji, ki jo upravlja in nadzoruje politika, spet zbudili v stanju popolnega ekonomskega kaosa. V tej državi se ne ustvari dovolj delovnih mest, premalo je lastniškega kapitala in preveč je regulacij, ki nadomeščajo tržno igro tako, da izbrane interesne skupine ekstrahirajo rente na distorziranih trgih.
Vse to pomeni, da se v zadnjih letih ni zgodilo nič, razen da rentniki vztrajno ugrabijo vsako politično garnituro, s čimer se ohranja ekonomska struktura, ki jo lahko vsak zunanji šok hitro in nepričakovano brutalno strese.
Morda res nimamo več opravka z menedžerskimi prevzemi in finančnimi holdingi, ki so kreditni balončki, ampak celotna ekipa je še vedno zunaj, sistem pa je daleč od tega, da bi nagrajeval posameznike, ki so pripravljeni sprejemati tveganja in odpirati nova delovna mesta, z davčno politiko jih kvečjemu kaznuje.
In še četrto tveganje, sistem postaja hiperreguliran, količina zakonov in regulacij, ki ima namen predpisovati vsak korak, postaja izjemna. Toda bolj je sistem obremenjen z regulacijami in zakoni, bolj nastaja prostor za korupcijo, in ker samo mimobežnice lahko omogočajo donos, se bo po naravi stvari koruptivni denar prelival v infrastrukturo sistema.
Lep primer so igre na srečo, regulacije, izdelane do mikro podrobnosti, in sistem koncesij enostavno spodbujajo koruptivno obnašanje oblikovalcev zakonodaje, v primeru SMC tudi odkrito vlade same. Manjša ko je obremenitev z regulacijami in zakoni, manj kot je ekonomij, odvisne od koncesij, ki jih podeljuje politika, manj možnosti je za korupcijo javne uprave. Podoben primer je zdravstvo, kjer rigidnih regulacij in sistemov koncesij ne manjka, je pa zato korupcije v izobilju.
Če na koncu povežete vse štiri okoliščine, dobite pravo sliko tega, kje je Slovenija danes in kakšne so njene opcije. Menim, da dolgoročna stabilnost sistema v smislu varnosti in blaginje ne more biti zagotovljena, če se s hiperregulacijo duši tržni mehanizem, njegovo delovanje se usmerja po taktu, ki prihaja prek politike in paradržavnih podjetij, medtem ko dominirajo različne kriminalne združbe, ki jih ta država vedno znova izplačuje, ko se jim v želodcu zatakne več, kot so sposobni prebaviti.
Novi vladi ni treba početi nič drugega razen tega, da uniči ali neučinkovitost ali korupcijo v Sovi, policiji in na tožilstvu, privatizira in začne sproščati regulativni okvir za tiste, ki so tveganja pripravljeni sprejeti in ustvarjati nova delovna mesta. Vse drugo je z vidika varnosti in blaginje nepomembno, vlade, ki teh tveganj ni sposobna zapreti, niti ne potrebujemo.
