24. avgust 1972. Devetletna Rosemarie Ševa, deklica ki ji je življenje že zelo zgodaj odvzelo oba starša je bila s krušnima staršema Stjepanom in Tatjano Ševa na počitnicah v Italiji. To je bil njen zadnji dan. Siva roka Udbe je na njeno glavico naslonila pištolo in jo sprožila. Rosemarie je odšla.
Rosmerie ni mogla biti drugačna, kot so danes njene vrstnice - radovedno zagledana v prihodnost, otroško nagajiva in očarljivo nežna bitja, brez hladnega zla v svoji nedolžni duši. To je bilo za Udbo dovolj, da se odloči, da deklica nikoli ne bo videla sreče, ki jo lahko prinaša življenje. Dragi bralec, Rosemarie bi bila lahko moj ali tvoj otrok.
Rosemarie ni bila ne prva ne zadnja, Udba je streljala in streljala in streljala. V istem desetletju je v Chicagu ustrelila še eno deklico. Tudi to delo je Udba zgledno opravila. Nekaj deset metkov v otroško telo je zadovoljilo tiste, ki so v otrocih prepoznavali zlo, ki ga je potrebno eliminirati.
Prezrcalimo sliko. Kako pošasten je sistem, ki da posamezniku pištolo v roke in ga instrumentalizira za uboj? Model je bil star okoli devetdeset let. Občasno je zahajal v isti kafič, kot jaz. Ko je vstopil v lokal ga ni bilo mogoče zaznati, bilo je kot da bi vstopil odtenek sive barve.
Udba ni bila nikakršna varnostno obveščevalna služba, ampak je bila zbirka od realnosti odtujenih psihopatov, ki jim človeško življenje ni pomenilo ničesar.
Po nekaj urah alkoholiziranja je začel prepevati. Najprej četniške pesmi, potem partizanske, pa domobranske in ustaške in na koncu partijske. V svoji alkoholizirani norosti se je pogovarjal z ljudmi, ki jih je pobijal po Nemčiji. Agresivno se je drl, jokal in norel, pomagalo pa ni prav nič, obsojen je bil na dolgo mučno življenje v katerega so vsak dan vedno znova vkorakale slike tega kar je počel kot instrument Udbe. To je iz nekega življenja naredila Udba.
Udba ni bila nikakršna varnostno obveščevalna služba, ampak je bila zbirka od realnosti odtujenih psihopatov, ki jim človeško življenje ni pomenilo ničesar. Bila je združba lopovov in sadistov, ki so potem, ko jim je zmanjkalo nasprotnikov, znali kot hijene obračunavati med seboj. Edino za kar so skrbeli je bilo, da so bili privilegiji njihovih zločinskih gospodarjev zavarovani.
Vsak, ki je s to službo sodeloval, ni varoval državljanov Jugoslavije, ampak je iskal svoje osebne koristi in to tako, da je bil pripravljen takoj, brez razmišljanja v sebi zatreti kakršenkoli poziv k človečnosti in izkoristiti stisko tistih na katere se ej zrušil sistem. Danes udbovci živijo, kot pač živijo.
Tisti, ki so se potegnili v zasebnost so postali žrtev svoje preteklosti in samo od njihove okolice je odvisno ali jim bo oprostila. Njihovih črnih duš pa vseeno ni mogoče očistiti. Nekateri Udbovci so postali žrtve svoje ambicije in prestopili prag v politiko. Tega ne bi smeli storiti, ne z sivino, ki so jo nekoč ponosno zastopali.
Zmago Jelinčič ne sodi v Državni zbor Republike Slovenije in Zmaga Jelinčiča bi se morali danes izogibati. Mala Rosemarie bi bila danes mati toda Jelinčičev nekdanji delodajalec je poskrbel, da nikoli ne bo občutila sreče, ki ga prinaša čudež rojstva otroka. Prosim premislite o tem in intimno presodite kaj je prav in kaj ne.
