S tem je njegovo visočanstvo poskusilo povedati, da je njegov koalicijski partner narobe interpretiral dele zakona kot ponovno uvajanje Zujfa. V resnici mu je povedal nekaj drugega, in to kaže na Šarčev permanentni odnos do vseh, ki ga v koaliciji obdajajo.
Nekdo, ki so mu najbrž nedavno v njegovi vukojebini na dvorišču zabili nekajmetrski kol in nanj pritrdili prometni znak za omejitev hitrosti na 40 km/h, je težko pameten, kdo je mlad in neučakan. Če hočete lepšo varianto tega opisa, človek, ki je eden najmlajših predsednikov vlad v EU in še celo z oporo v stranki, ki ima nično zgodovino na državnozborskih volitvah, bi lahko tudi malo premislil, kaj govori.
V primerjavi z njim je Levica Luke Mesca že drugič v državnem zboru. Mesec je dvakrat prestal volitve in dvakrat mu je uspelo stranko pripeljati v državni zbor. Vmes je šel čez razne cepitve stranke, fuzije, konfuzije vse do končne konsolidacije. Kaj je na drugi strani LMŠ? Ne vem, zagotovo pa ni posledica dolgoletne politične konsolidacije ali zrelosti.
Mladost kot funkcija politične nezrelosti, ki jo Šarec očita Mescu, je smešna. Ko bo Šarec vzpostavil stranko in ne društvo za podporo lika in dela kamniškega župana in z njo dvakrat vstopil v državni zbor oziroma dosegel enako, kot sta Mesec in Levica, potem bo lahko pameten. Nenazadnje je precejšnja razlika med Mescem in Šarcem v tem, da je slednji svojo stranko ustanavljal po gasilskih veselicah, prvi pa na podlagi ideologije in mobilizacije.
Ni pomembno, ali je ideologija Levice nora ali ne, pomembno je to, da ima Levica podlago, ki presega idolatrijo predsednika stranke. Končni rezultat je, da je predsednik vlade tako velik ignorant, da nekoga, ki je v politiki bistveno bolj stabilen kot on sam, začel naslavljati za politično nezrelega. Ali če povem po Šarčevo: če jebeš krave, to še ne pomeni, da lahko alfa samce poimenuješ za nedojebance.
Potem je tu še neučakanost, ki pa je pravzaprav vrhunec Šarčevega primitivnega odnosa do koalicijskega partnerja. V Šarčevi vladi je Levica, kljub jasnemu stališču, da naj država ostane lastnik bank, požrla rekorden kup dreka s privatizacijo NLB in Abanke. Podobno je Levica morala popolnoma utihniti glede priznanja Palestine, večine svojega norega in radikalnega socialnega programa, UTD (univerzalnega temeljnega dohodka) si ne upa niti omeniti več, doživela je kanonado koalicijskega maltretiranja zaradi prenosa stanovanjskih nepremičnin iz DUTB na državo, da drugega niti ne omenjam.
Daleč je prišla slovenska politika, če mora avtor tega komentarja zagovarjati Levico in Mesca v relaciji do predsednika vlade, v kateri nastopajo.
In vse to je Levica počasi in potrpežljivo požirala, ker se je pač vpletla v vlogo koalicijskega partnerja. Vsakič, ko se je odpovedala svoji agendi, je omogočila stabilnost vladi. Celo Kordiš je moral utihniti, a samo zato, da bo Šarčeva koalicija stabilna. In potem Šarec serje Levici o nepotrpežljivosti. Očitno je, da ima Šarec Levico za uporabne vaške bebčke, ki naj zanj dvigujejo roke, v zahvalo pa na vsako njihovo zahtevo izstreli hektolitre gnojnice.
V zgodovini slovenskih vlad ni mogoče najti veliko njenih predsednikov, ki bi imeli takšen aroganten in primitiven odnos do koalicijskih partnerjev. Še manj je takih, ki bi brez zadržkov kaj takega prosto razlagali v javnem prostoru. Takšen odnos do ljudi, s katerimi sodeluješ pri najbolj zahtevnih projektih in celo pričakuješ njihove glasove v državnem zboru, pomeni nedopustno dno slovenske vladne politike. Tako se o koalicijskih partnerjih ne govori. Morda bi bilo tudi to mogoče, če bi bil predsednik vlade avtoriteta. Ampak oseba, ki se trese pred tajkuni in banksterji kot šiba na vodi, hrani pa se z lizunskimi medijskimi prispevki, ki jih financira proračun, to enostavno ni.
Vse skupaj lahko pripelje do trenutka, ko Levica ugotovi, da od koalicije nimajo ničesar več, razen da morajo žrtvovati vse več svojega programa samo zato, da Šarec sedi v lepši in večji pisarni, kot jo je imel v Kamniku. V trenutku tega spoznanja bodo koalicijo zapustili in vlade ne bo več. Zdaj pa se vprašajte, ali je Šarec, ki odpira neumna tveganja, res tako zelo politično zrel, da lahko javno diskreditira Mesca in Levico, ali pa je tako butast, da niti ne razume, kaj počne.
Da je v trenutkih, ko pride do nesoglasij v koaliciji, mogoče tudi drugačna komunikacija, je pokazal vodja poslanske skupine LMŠ Brane Golubovič. Ta sporov glede dopolnilnega zavarovanja ni zavil v pljuvanja in poniževanja koalicijskih partnerjev, ampak v izjavo, ki je dovolj ostra, da vzpostavi primat in takt največje koalicijske stranke v procesu obravnavanih sprememb.
Šarčevo krjaveljstvo, zmešano z dolgoletno kronično neizobraženostjo in nerazgledanostjo, se enostavno ne more pokazati drugače kot tako, da predsednik vlade hodi srat tja, kjer se hrani. Daleč je prišla slovenska politika, če mora avtor tega komentarja zagovarjati Levico in Mesca v relaciji do predsednika vlade, v kateri nastopajo.