Onidan nas je nacionalna televizija spet razveselila z debato, polno intelektualnih presežkov. Ljubitelji resnice so lahko spremljali nekakšno pogovorno oddajo, ki jo je vodila znanstvenica Mojca Pašek Šetinc. V ekranizirani akademski razpravi sta bila prisotna še dva gosta, oba znanstvenika, katerih imen se mi enostavno ne da niti omenjati.
Eno izmed težjih vprašanj, ki so jih razrešili, preden lahko pokadite povprečno dolg džojnt, je bilo tudi vprašanje vzporednega ekonomskega in bančnega mehanizma, ki ga je za potrebe nekdanje partije pod taktirko SDV razvil Niko Kavčič. Ta mehanizem se je zažrl v slovensko tranzicijo tako močno in globoko, da smo ga našli dobro ohranjenega v bančnih poslih, ki so vodili v drugo sanacijo slovenskega bančnega sistema in v mehanizem javnih naročil v slovenskem zdravstvu. Vsi trije akademiki so v tej oddaji dosegli konsenz, da nima nobenega smisla preiskovati zadev iz preteklosti, ampak se je treba usmeriti v prihodnost.
Seveda ne bi bil problem, če bi nacionalna televizija dopustila takšno, od dejstev odsotno razpravo, to ne bi bilo prvič, domnevam, da tudi kakršenkoli drug epilog ne bi bil smiseln, če vemo, da je bila nacionalna televizija tista, ki je konec osemdesetih let preteklega stoletja imela svoj črni fond v Italiji. Nastal je iz skrivnostnega odvoda stroškov pri pridobivanju pravic za prenose popevk in športnih dogodkov. Problem se pokaže, ko maksima, da je treba preteklost prepustiti preteklosti in se namesto tega ozreti proti prihodnosti (verjetno k prihajajočem brezrazrednem komunizmu), postane nekaj splošno sprejetega.
V Sloveniji se je to seveda zgodilo. Ni namreč malo tistih, ki mislijo, da tudi preiskovanje razlogov za drugo bančno sanacijo ni smiselno, ker je preteklost pač preteklost. Takšne aberacije normalnosti so tako med mojimi kolegi ekonomisti, ki vsako leto neuspešno pričakujejo Nobelovo nagrado, kot med zgodovinarji, ki še nikoli niso zares videli Arhiva Republike Slovenije, ter med poslanci državnega zbora, ki jim je pravo mesto v norišnici, in kobajagi novinarji. Če iz debate odstranimo moralno konotacijo vprašanja, zakaj se kriminal ne bi preiskoval, seveda nihče od naštetih veleumov ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj ne bi preiskovali kriminalnih epizod, ki se vedno znova ponavljajo zvezno v času in z enakimi akterji in omrežji.
Zapomnite si to, ko bo nekdo naslednjič spet javnost prepričeval, da naj preiskovanje opustimo, se vprašajte, kaj ima ta oseba od tega, da javno oglašuje pozabo najhujših primerov kriminala.
Naj vam dam primer, kaj je treba prepustiti preteklosti. Med letoma 1949 in 1951 je bil glede na arhivsko dokumentacijo ustanovljen gospodarski oddelek UDV. Ta oddelek je imel za nalogo z mehanizmi slamnatih lastništev vzpostaviti prvobitno akumulacijo kapitala v podjetjih na Tržaškem in Goriškem. To je bilo, kot vemo danes, uspešno, vzpostavil se je tako imenovani tržaški sklop podjetij, kasneje znan kot Safti. Lastninske pravice nad tem sklopom, ki so bile zamaskirane s slamnatimi delničarji, so bile najprej v domeni Osvobodilne fronte, po Londonskem sporazumu med Italijo in Jugoslavijo pa so se prenesle na SZDL. In tako je ostalo do padca sistema in tranzicije.
Med tranzicijo so se v prihodnost zaverovani geniji odločili, da vzporednega mehanizma ne bodo raziskovali. Če bi ga, bi morda odkrili razloge, ki so pripeljali do prve sanacije slovenskega bančnega sistema. Konec osemdesetih let preteklega stoletja se je namreč preko Ljubljanske banke začel kapital na veliko prelivati v tujino. Tak primer je Saftijevo luksemburško podjetje Proteus, ki se je napajalo ne samo z bančnimi krediti, temveč tudi s sredstvi, ki so prišla iz formalnih slovenskih institucij, od Banke Slovenije do GZS.
Po koncu prve sanacije slovenskega bančnega sistema seveda ni bilo smiselno gledati v preteklost in preiskovati, kako se je NLB sanaciji izognila in plasirala kapital v Proteus Finanz, ki sta ga v Švici ustanovila NLB in Proteus. Kajti če bi to preiskovali, bi sočasno ugotovili, da je likvidacija Saftija bila takšna, da se je kapital slovenske partije preko podjetja Medias in z bančnim vzvodom NLB preselil v KB1909. Potem tudi ni bilo nobenega smisla preiskovati preteklosti, ko smo ugotovili, da je ravno kapital, ki se je obračal na izvirnem grehu, ki ga je rodila UDV z Nikom Kavčičem, preko podjetja Mark Medical zažrl v sistem javnih naročil v slovenskem zdravstvu. Hkrati se je razpršil še po slovenskih podjetjih in slovenskem bančnem sistemu, čeprav je vsaka taka razpršitev prinesla dvome o regularnosti transakcij.
Resnici na ljubo množica veleumov, zazrtih v prihodnost, ni osamljena. Podobno deluje slovenska policija, ki v silni želji po sankcioniranju bančnega kriminala že leta išče in išče, a vsako leto najde manj. A ko bo jasno, zakaj je nekdanji načelnik SDV vplival na projekt, ki je iz NLB odnesel desetine milijonov evrov, bodo vsi skupaj spet potrdili, da se nima smisla zazirati v preteklost.
Zapomnite pa si tole: vsi mi preostali smo zaradi tega odnosa prisiljeni postati zgodovinarji. Nihče v tej državi ne preučuje kriminalcev in s kriminalom pridobljenega kapitala, ki nikoli ne izgine, se le potuhne in eksplodira v obraz, in to tako, da posledice tega sranja odpravljamo davkoplačevalci. Zapomnite si to, ko bo nekdo naslednjič spet javnost prepričeval, da naj preiskovanje opustimo, se vprašajte, kaj ima ta oseba od tega, da javno oglašuje pozabo najhujših primerov kriminala.
