Če seveda pustimo ob strani, da je še najlepše biti politično aktiven upokojenec, ki lahko desetletja preživi v različno obarvanih političnih koalicija, potem so vam vse poti v življenju odprte. Toda ravno zato, ker je vsakič znova najbolj verjetna vlada prav levičarska, bi moralo biti življenje povprečnega levičarja bolj zapleteno. Naj vam v podporo te teze navedem nekaj primerov, ki razkrivajo degenerativno naravo slovenske levice.
Prvič, za napredovanje po raznoraznih lestvicah, bodisi v politiki na državni ali občinski ravni, državnih podsistemih od medijev do zdravstva pa preko kulture do šolstva ali pa zgolj v javnem prostoru, ne bi smelo zadostovati, da se nekdo razglasi za nasprotnika predsednika največje opozicijske stranke, za ljubitelja bivšega sistema, Josipa Broza; ali pa misli, da je bila SDV klasična obveščevalna služba in se pojavi na nekaj partizanskih pijankah z jugoslovansko zastavo.
Zveznost levih vlad, če zanemarite enoletno epizodo druge Janševe vlade, traja že skoraj deset let, na teh skoraj deset prihaja še štiri leta Šarčeve vlade. Menim, da je to popolnoma dovolj, da bi napredovanje na levičarskih lestvicah lahko zajelo tudi kakšen resen kriterij, ki bi imel v življenjepisu smisel.
Drugič, če je levica zadovoljna, da najvišje položaje v državi zasedajo popolni anonimusi, večinoma kot kompromis med zavojevanimi frakcijami, njihovi volivci tega ne bi smeli sprejemati, če želijo živeti v normalnih okoliščinah. Vzemimo primer Lidie Glavina, ki jo je vlada Mira Cerarja naplavila na vrh SDH. SDH ni samo sklad, ki obvladuje skorajda deset milijard vredno premoženje, posajeno po paradržavnih podjetjih, ampak je tudi pomembno politično vozlišče, na katerem lahko vlade stabilno delujejo ali razpadejo.
No, tak sklad že četrto leto vodi popolnoma anonimna oseba, ki ni samo brez ustreznih izkušenj, ampak je nekatere obrobne epizode iz svoje kariere napihnila prav do mitoloških razsežnosti. Govor je seveda o tem, kako je prva oseba SDH predstavila svojo vlogo, ki je niti ni bilo, v multinacionalki Electrolux. Za upravljanje 10 milijard težkih skladov je zunaj velik kadrovski trg in minimalne zahteve vsekakor presegajo maksimalni domet, s katerim se levica zadovolji.
Tretjič, narobe je vedno znova, ko se razkrijejo kapitalski interesi in na levem političnem polu cvilijo in kažejo s prstom na slovensko desnico in njihove večinoma mrtve, včasih celo parodično butaste kapitalske hobotnice. Če pravilno razumem naracijo levo usmerjenih mainstram medijev, je na levi vedno vse urejeno in dinamizirano z visoko moralno konotacijo. Skratka, kar se levice tiče, so vedno bolj moralni od desnice.
Čudim se, da levičarsko volilno telo neprestano in na nož spremlja vse, kar niso oni, medtem ko so pri sebi popolnoma izključili vse filtre in požrejo vsako sranje, ki ga pridelajo njihovi izbranci
Resnici na ljubo velja tudi obratno, seveda s korekcijo, da desnica ni rodila ravno veliko vlad. Tako je na levici vse kul, pa čeprav ni. Kul je, da je večina direktorjev Foruma 21 vpletenih v gospodarski kriminal, kul je, če okoli tekajo jamniki, zemljariči in podobni. Ampak levičarji, zakaj to potrebujete? Zakaj ne morete biti boljši od tega, kar očitate desničarjem in počistite kapitalsko nesnago, ki je z eno nogo v politiki, z drugo pa v bizarnih gospodarskih komplotih?
Četrtič, zelo težko razumljiva in razrešljiva uganka je odnos levice do NLB. Najprej se levica sklicuje na tisto supermaksimo enega izmed največjih modrecev socializma, kaj je rop banke proti njeni ustanovitvi, hkrati pa NLB ne dajo. Takih kdo je pri tem nor kontroverznosti, je na levici ogromno. Najbolj pa se celotna sprevrženost javnega odpora do kapitalizma in bančništva ter tihega kolaboriranja z bankami pokaže na primeru Levice. Ta stranka ni hotela sodelovati in tudi ni sodelovala z Logarjevo komisijo.
Kot razumem, tega niso hoteli, ker komisije niso potrebovali, saj so vedeli, da je za vse, tudi najbolj obskurne kreditne posle kriva desna vlade iz obdobja 2004–2008. Potem se je izkazalo, da je za banksterizme krivo še kaj drugega, celo precej več in pa predvsem tisto, kar je bilo prikrito. Še huje, izkaže se, da je bila ravno NLB srčika neskrupuloznega ropanja. Torej v praksi se potrdi, da je rop bank v primeru NLB res popolnoma nič proti njenemu delovanju. In Levica? Najprej s transparenti protestira, da se NLB ne proda, potem pa hoče z enako idejo za talca ujeti še Šarčevo vlado. Kaj pa volivci? Njim je kul.
Petič, popolnoma mi je jasno, da levi volivci do skrajnosti sovražijo vse, kar ne prihaja z njihovega političnega pola. To je mogoče malo naporen stil življenja, kljub temu je to njihova legitimna pravica, zato me to niti ne vznemirja, kaj šele da bi jim to pravico do sovraštva očital ali negiral. Toda zakaj hočejo utrjevati svoja prepričanja s fake news slovenskih mainstream medijev, mi nikakor ni jasno. Ali ne bi morda bilo bolje, če bi povpraševali po resničnih novicah in dejanskih dogodkih?
Mar ne bi bilo bolj smiselno, da je celotna država obveščena na korekten način, tak, ki vsakemu omogoča vpogled v resnico? Informacijski smetnjak, ki se valja po medijih, je enostavno posledica povpraševanja in že prej omenjenega prepleta negativnih kadrovskih odločitev in kapitalskih interesov. Posledično vsi mi, tudi levičarji z nami vred, živimo v svetu, ki je odmaknjen od realnosti. Komu to lahko koristi?
Zagotavljam vam, da kolumna ni nastala kot posledica zasmehovanja izbir levega volilnega telesa, temveč predvsem čudenja, da lahko leta dolgo oblikujejo rdeče obarvane vlade, pri tem pa se obnašajo, kot da jih je na vlado naplavilo naključje in da morajo narediti vse, preden jim zmanjka časa za izpolnjevanje njihovih apetitov. In čudim se, da levičarsko volilno telo neprestano in na nož spremlja vse, kar niso oni, medtem ko so pri sebi popolnoma izključili vse filtre in požrejo vsako sranje, ki ga pridelajo njihovi izbranci.
Dragi levičarji, če mislite, da lahko aberacije zamenjujete za normalnost, se motite.