Pri tem nam mainstream mediji niso prihranili pričevalcev o Drnovšku iz vrste legendarno korumpirane smetane LDS. Osebno nimam težav s spominom na mrtve in z nekrologi, vseeno pa bi rad pojasnil nekaj podrobnosti, ki so se nekako izognile veliki evforiji ob desetletnici smrti bivšega serijskega predsednika vlad.
Če ne zaradi drugega pa zato, da leva sredina nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami ne bi morda začela razmišljati, da obstaja neka posebna Drnovškova ekonomska dediščina, s katero bi se veljalo identificirati.
Drnovškove vlade so danes znane po politični stabilnosti levo-desnih koalicij, dobrih makroekonomskih rezultatih in čisto malo po oddaljenem spominu na tranzicijo. Začnimo pri slednjem. Devetdeseta leta preteklega stoletja so bila eno najbolj odurnih obdobij slovenske zgodovine, saj so privatizacija, geneza pidovskih baronov in prva bančna sanacija dejansko izrazi za prvobitno akumulacijo interesnih skupin ali za lagodno vrnitev kapitala, ki je bil izvožen v tujino tik pred padcem socializma.
Drnovškove vlade so označile kriminalne privatizacije Smelta, Metalke, Autocommercea, Elana itd., še več, zgodbe iz slovenske privatizacije imajo en sam skupni imenovalec: nikoli sankcionirana kriminalna dejavnost. Zakaj nikoli sankcionirana? Zaradi tega, ker ni bilo politične volje, ni je moglo biti, ker je bil Drnovšek kot predsednik vlad navaden slabič. Vsaka interesna skupina, ki je imela pet minut časa, je z lahkoto dosegla svoje. Imamo kak epilog privatizacijske kraje? Nimamo. Zato nehajte fantazirati o Drnovšku kot modrem politiku.
Drnovškova degenerirana prva sanacija slovenskega bančnega sistema je zgolj omogočila, da si je bančna mreža opomogla in prešla v fazo, ki smo jo spoznali z drugo sanacijo.
Prva sanacija bank, ki se je končala leta 1997, je bila navadna farsa. Dejansko ni bilo nobene sanacije, razen nekaj malega odprodaje terjatev, zadeva se je namreč rešila tako, da je država v bančni sistem enostavno vlila milijardo tedanjih nemških mark. Drnovškova vlada ni nikoli preiskala, kaj so bili dejanski razlogi prve bančne sanacije, a po doslej dostopni dokumentaciji niso bili ravno mitski razpad jugoslovanskega bančnega in gospodarskega trga, ampak brezobzirno ropanje z nepovratnimi krediti brez zavarovanja, namenjeni za izbrance.
Drnovškova degenerirana prva sanacija slovenskega bančnega sistema je zgolj omogočila, da si je bančna mreža opomogla in prešla v fazo, ki smo jo spoznali z drugo sanacijo. Podivjana, neregulirana privatizacija in lažniva prva sanacija bančnega sistema sta povzročili zgolj vzpostavitev omrežja, ki je v času, ko je Drnovšek prijahal iz operativne politike, dobesedno ugrabilo državo. Je bila to posledica modrosti ali Drnovškovega prostituiranja interesnim skupinam?
Tretja točka, ki razkrije posledice Drnovškove vladavine, je kreacija pidovskih baronov. Denimo Pomhold, ki je ugrabil NKBM, Aktiva, ki je ugrabila Factor banko, in Maksima, ki je omrežila NLB, so samo najbolj ekstremne zgodbe slovenske ekonomske zgodovine. Z deviantnim sistemom privatizacije in kreditnim »pumpanjem« so se pidi spremenili v tranzicijske pošasti. Se spomnite NFD? Je vse to nastalo pod vesoljci ali Drnovškom?
V času Drnovška so nastali supersistemi tipa DZS ali Save, a teh parapolitičnih piramidnih shem ne bi bilo, če ne bi bila mogoča kupčkanja med njimi, paradržavnimi bankami ter Kadom in Sodom na drugi strani. Vse to je bilo mogoče spet samo zato, ker so obstajali kanali, ki so vedno znova dominirali nad predsednikom vlade, slabičem in hinavcem Drnovškom. Po Drnovškom je obstajal tudi tihi politični konsenz menedžerskih prevzemov. BTC in SCT sta bili samo predhodnici tega, kar je nastopilo desetletje kasneje.
O stabilnih makroekonomskih kazalcih. Gre za navaden mit, gospodarska rast je bila res visoka, vendar za to ni bila zaslužna nobena izmed ekonomskih politik Drnovškovih vlad. Še več, vse njegove ekonomske politike so bile po njegovem odhodu zavržene. Zapuščina njegovih vlad je bila hiperregulacija in ultimativno rigiden sistem. Gre za človeka, ki je brezposelnost zgodnjih devetdesetih let reševal s predčasnim upokojevanjem, ki je pokojninski sistem spremenil v tempirano bombo, sanacijo zdravstvenega sistema pa se je izpeljalo s tem, da je država zdravstvo zalila z denarjem, politike prestrukturiranja podjetij pa ni bilo.
Mura, Paloma, Cimos, vse to so bile hiše iz kart vlad Janeza Drnovška. Zakaj? Spet zato, ker je bil politični slabič, nesposoben pravih strukturnih reform. Vse to nam je ob prvi resni krizi eksplodiralo v obraz. In to je njegova resnična dediščina. Dolg države je bil seveda nizek, toda ne zaradi tega, ker bi bil Drnovšek fiskalni konservativec, temveč zaradi tega, ker je bil dostop Slovenije do mednarodnih finančnih trgov skorajda ničen. Vse drugo je laž.
Janez Drnovšek z Nevenko Črešnar Pergar in Tonetom Ropom.
Glede stabilnosti koalicij in levo-desnih vladnih kolažev. Prvo dejstvo je, da so bile vse te koalicije zvezane predvsem s klientelizmom in korupcijo. Se spomnite velike blodnje SKD, ki je ustvarjala svoj pid s pomočjo oligarha iz vrst SDV Ivana Pušnika? Se spomnite zgodbe o Metalki? Kaj pa kapitalska geneza SLS po Kmečki družbi in zadružnim sistemom?
Drugo dejstvo je, da so bile vse te velike koalicije tako krasne, da so skoraj ugonobile desne stranke, ki so v njih sodelovale. SDSS je kasirala Depalo vas, SKD in SLS pa sta desetletje preživeli v frakcijskih spopadih. Drnovškova politična zapuščina je očitna: desnici je dala razumeti, da bo vsaka pisana koalicija njihov grob. Kako politično nesmiseln je bil Drnovšek, danes kaže kopica dokumentov: Drnovšek je molčal in gledal stran zato, da je lahko preživel. Bil je bednik.
Deset let kasneje velja, da tudi če se ga ne bi spominjali, ne bi naredili nobene napake, saj bi v ropotarnico poslali politično nekompetentnost in sleparstvo. Drnovškovi časi niso bili noben raj na zemlji, ampak časi kraje, korupcije in izgradnje omrežij. Ugrabljena država in politična destrukcija, to je njegova zapuščina.
