19. junija 2019 je napočil veliki dan za Slovenijo. S prodajo Abanke je namreč dokončno prišla svoboda. Udbovski bančniki so izgubili še zadnjo trdnjavo, realno so jo sicer, podobno kot NLB in NKBM, izgubili že z začetkom druge sanacije, vendar sta se njihovo upanje in naša groza, da bi jo vendarle ohranili v svojih kleptomanskih rokah, končala s kratko tiskovno konferenco SDH. Kratko, brutalno in navdušujoče. Pošast, ki jo je z vsemi mehanizmi vzporednega bančništva in vzporedne ekonomije svoj čas razvil Niko Kavčič, je končno crknila.
Drugače od leta 1991, ko se je začela prva sanacija slovenskih bank, ki se je po zaslugi tedanjega guvernerja Arharja končala s predajo saniranih bank spet v roke udbovskim bančnikom, se je tokrat zgodilo nepovratno. Karkoli se bo dogajalo od 19. junija 2019 dalje, ne bo več korist udbovskih banksterjev in strošek davkoplačevalcev. Povedano drugače, če se bodo novi neudbovski lastniki bank kreditno nenormalno izpostavili omrežju, bodo strošek takšnega hazarda nosili sami. Intimno seveda upam, da se ta igra čim prej začne, kajti to bo na koncu pripeljalo do tega, da se v brezno stečajev preusmerijo podjetja omrežij. Več kot udbovskega kapitala propade, svobodneje bomo dihali.
Verjetno bodo tudi v cerkvah po Sloveniji imeli mašo zadušnico, ker je njihova finančna sprava izginila v nepovratno. Cerkev nikoli več ne bo tako blizu zlitja z udbovskim kapitalom, kot je bilo to v Abanki, v kateri so se v nekem trenutku kot vplivni lastniki, kreditojemalci in poslovni partnerji znašli Zvonovi.
Za Abanko bo vseeno žalovalo kar precej ljudi. Verjetno bo tej banki prižgal svečko Stojan Petrič, to je bil bančni vzvod za njegov edini karibski kazino poizkus. Solzice bo potočil tudi Bojan Petan, ki ga je Abanka vedno rada podredljivo servisirala. Ker je bila Abanki pred sanacijo pripojena Banka Celje, je zdajšnja prodaja zagotovo zaustavila švicarsko idilo v St. Moritzu, in Darku Horvatu za trenutek omogočila reminiscence na čudovite stare čase, ko je lahko za nezavarovano »financiranje obratnih sredstev« pogoltnil desetine milijonov kreditov, ki mu jih nikoli ni bilo treba vrniti, nihče ga ni n iti vprašal, zakaj jih ni vrnil.
Taista k Abanki pripojena Banka Celje bo s svojo prodajo zagotovo združila sivino NLB Andreja Hazabenta in Milana Mariniča, ki sta s terminsko pogodbo nekoč tako uspešno preprodala delnice Banke Celje, da jima je osupli NPU čestital in ju razglasil za svoja svetnika zavetnika v boju proti bančnemu kriminalu.
Verjetno bodo tudi v cerkvah po Sloveniji imeli mašo zadušnico, ker je njihova finančna sprava izginila v nepovratno. Cerkev nikoli več ne bo tako blizu zlitja z udbovskim kapitalom, kot je bilo to v Abanki, v kateri so se v nekem trenutku kot vplivni lastniki, kreditojemalci in poslovni partnerji znašli Zvonovi. Vsi ti s svojimi prijateljčki danes zelo dobro razumejo, da se njihov udbovski bankomat ne bo nikoli več vrnil. Osebno mi je žal samo za to, da Niko Kavčič ni dočakal konca sramotne in osupljivo trdožive pošasti.
Prodaja Abanke pa je rodila še en velik paradoks. Vse dokler Levica ni omogočila vlade Marjanu Šarcu, te zadnje etape kar ni in ni bilo, z Levico na čelu pa sta v roke tujih lastnikov odšli tako NLB kot Abanka. Ne glede na to, da nihče od zunaj ni mogel vplivati na časovnico te prodaje, bo zgodovina vseeno registrirala, da je Levica omogočila epilog paradržavnega bančništva.
Prodaja ima še en poseben pomen, izkazalo se je, da je Šarec popolnoma nekompetenten. Kaj bi drugače rekli o osebi, ki gleda neki dokumentarec na RTV, potem pa kot kaka histerična najstnica začne tvitati, da je treba prodajo Abanke zaustaviti. Razumem, da je po poklicu igralec in ga gibljive slike fascinirajo in se je zato nekoliko presežno navdušil nad dokumentarcem Pašek Šetinčeve. Razumem tudi, da je zelo slabo poučen o problemih, ki so pripeljali do druge bančne sanacije in ne ve, kaj sploh govori, toda tako brezvezne reakcije so nekaj povsem drugega. Kažejo namreč, da imamo opravka, kaj hočemo, povejmo to naglas, z diletantom.
To pa zbuja skrb. Kaj če bo predsednik vlade denimo videl dokumentarec o Edwardu Snowdnu? Bo po tvitu izgnal ameriškega veleposlanika iz Slovenije? Kaj bo, če bo gledal star posnetek tekme med Slovenijo in Italijo v Ljudskem vrtu izpred več kot desetletja? Bo s tviti napadel Evropsko nogometno zvezo? Morda si bo ogledal Kekca in ministru za notranje zadeve naročil, da takoj aretira Bedanca, ker, saj veste, pripravlja paravojaško enoto v Alpah. Ignoranca in slaba izobrazba nista ravno ustrezni kompetenci za predsednika vlade, še manj pa je kompetenca javno pokazati, kako zelo malo veš o čimerkoli.
Šarec bi moral razumeti, da ni minilo niti leto dni od farse s prodajo NLB, ki je tudi celotna fronta omrežja Cerarjeve vlade ni mogla zaustaviti. In ta farsično histerija Šarca okoli Abanke spravlja vsakega normalnega državljana v resno depresijo: imamo predsednika vlade, ki meni, da se pred njim ni zgodilo nič bistvenega in da je za vladanje dovolj ogled dokumentarca.