Kakšna pravica in kakšna sodba? Tožilka je zgolj napisala obvestilo o zavrženju ovadbe, ne pa tudi sklepa, iz katerega bi bilo mogoče izvedeti, zakaj je zavrgla ovadbo. Nenavadno, a za to tožilko nekaj običajnega. Tega ni storila prvič in tudi ne zadnjič, sploh kadar mora sprejeti odločitve o primerih, vročih kot žerjavica. Podobno besedilo, kot ga je zdaj napisala Zlatanu Čordiću, je namreč pred nekaj leti prejel od nje že Milan Kučan.
Ker torej tožilka ni napisala sklepa, lahko zdaj ugibamo, ali je ovadba zavrnjena res samo zato, ker je bila kazen že izvršena, za isto zadevo pa nihče ne more biti kaznovan dvakrat? Policija naj bi namreč, kot smo lahko izvedeli, Čordiću zaradi kršenja javnega reda in miru v primeru napada na Milana Kreka izdala plačilni nalog. To pomeni, da je bila sankcija izvršena oziroma da je bilo zadoščeno roki pravice. Seveda ne pravici Čordića, kot sam zdaj zavajajoče piše in se hvali, pač pa pravici oškodovanega, Milana Kreka. Slednji bi se lahko po zavrnitvi ovadbe odločil še za zasebno tožbo. Čordić ga že izziva, češ toži me, »poštene sodbe se nikoli ne bom branil«.
O tem, kaj je za Čordića pošteno, pravično, prav, demokratično, smo lahko že slišali. Po njegovem mnenju je bilo prav, ko je na Prešernovem trgu napadel harmonikarja, zanj je bilo prav, da se je spravil na poveljnika garde Slovenske vojske, prav je bilo, da je napadel televizijskega snemalca, tudi to, da je vdrl na državno proslavo, je bilo zanj prav, prav tako njegovi pozivi k nenošenju mask, ko so v bolnišnicah umirali ljudje.
Tako se mu tudi ni zdelo nič narobe, da je lani novembra pričakal Milana Kreka, ga snemal ter mu med potjo ves čas naslavljal vprašanja. Kreku se je za povrh lažno predstavil za novinarja, posneti dogodek pa za samopredstavitev objavil na facebooku. Po vseh sprevrženih dejanjih je Čordić zadnji, ki bi lahko govoril o pravičnosti, poštenosti. Edino prav bi bilo, da bi se s Krekom še enkrat srečala, tokrat na sodišču.