Premierju se je na Gregorčičevo tako mudilo, da se je odpovedal šampanjcu skupaj s svojimi ministri v državnem zboru. Tam se je srečal z zdaj že bivšim premierjem Janezom Janšo in po poldrugi uri prijaznega pogovora od njega prevzel posle. Nato je skupaj z novimi ministri pozno v noč opravil prvo sejo vlade, na kateri so imenovali državne sekretarje in druge pomembne vladne funkcionarje, med drugim šefe obveščevalnih služb, policije, vojske in seveda vladnega urada za komuniciranje.
Odstavili so skoraj vse direktorje direktoratov, ki so bili imenovani v času Janševe vlade, celo take z dolgoletnimi izkušnjami na svojih področjih (npr. na zunanjem ministrstvu) in jih s tem degradirali na raven Janševih pritepencev. Če bo nova vlada resnično hotela funkcionirati drugače od prejšnje, bo morala tudi kadrovske menjave izvesti zelo preudarno in ne vsepovprek z imenovanjem svojih nameščencev.
Toda najbolj mučen prizor je najbrž doživljal Matej Tonin, ko je resor predajal v roke svojega lokalnega nasprotnika. Toliko huje, ker je skupaj s Šarcem prišel še Črnčec.
Med kadrovskimi menjavami je največ medijskega zanimanja zbudilo imenovanje Damirja Črnčeca za državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo, ki ga vodi Marjan Šarec, predsednik LMŠ, ki ni dosegla parlamentarnega praga. Stranka se bo v naslednjih dneh pripojila h Golobovem Gibanju Svoboda, ki krvavo potrebuje primerne in izkušene kadre, zato Šarec kot minister spada v kvoto največje vladne stranke.
Bolj zanimivo je, da je veliki met uspel Črnčecu, ki je bil v Šarčevi vladi marsikomu trn v peti. Po njegovem takratnem imenovanju je del civilne družbe celo protestiral zaradi njegovih stališč iz časa, ko je bil blizu SDS oziroma desnice. Zdaj pa so razen redkih izjem (predvsem v medijih) vsi obmolknili. Golob jim je namreč dal vedeti, da si ima vsak minister pravico izbrati svoje kadre. Tako je tudi Luka Mesec izjavil, da se v kadre drugih ne bo vtikal. Z drugimi besedami, ker noče, da bi se morda kdo drug v njegove.
Primopredaja poslov med dosedanjim ministrom za obrambo Matejem Toninom in novim obrambnim ministrom Marjanom Šarcem.
To grenko pilulo so morali požreti tudi v SD, ki so skozi stranska vrata dobili ministrico več. Toda najbolj mučen prizor je najbrž doživljal Matej Tonin, ko je resor predajal v roke svojega lokalnega nasprotnika. Toliko huje, ker je skupaj s Šarcem prišel še Črnčec. Vsekakor bi slednjemu težko oporekali strokovnosti, saj je bil na ministrstvu in v vojski dolga leta na visokih in častnih funkcijah. Bil bi odličen minister, a je zaradi političnih okoliščin lahko le mojster v senci.
