Spravljati se na »lažne medije« in »evropsko kulturno levico«, ko je treba opraviti prej kot ne tehnično predsedovanje, bi vodilo in že vodi v škandale in diplomatske zaplete.
Ko je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen z navajanjem najslavnejših Kučanovih besed na obisku v Sloveniji dala vedeti, da je težava slovenskega predsedovanja bližina madžarski in poljski politiki (in še kaj poleg), se nad tem katoliški duhovniki oziroma publicisti niso zamislili. Nasprotno, zdaj so razočarani in jezni še na to komisijo s predsednico. Proti Sloveniji se je zarotila že vsa dekadentna desna zahodnoevropska politika. Evropski ljudski stranki ni več pomoči, ostaja pa upanje v novo politično skupino v Evropskem parlamentu, ki bo zastopala krščansko vrednote, klasično družino, lahko beremo. Ni dolgo, ko se je zdelo nepojmljivo, da bi madžarska vladajoča stranka Fidesz odšla iz ELS. Zdaj to postaja veselo pričakovanje, le še glavni, njihova edina prava politična referenca, mora dati ukaz, in ubogali ga bodo.
Podobno kot Ursulo von der Leyen omenjeni dojemajo medije. Do zdaj verodostojni in sploh zgledni zahodni mediji (predvsem tudi bolj desni oziroma konservativni) so stopnjevali kritični diskurz o slovenski vladajoči politiki. Namesto refleksije v njih zapisanega in povedanega, razbiranja zrnja od plev jih pavšalno zavračajo in vse pogosteje tudi demonizirajo. Z novinarskim poklicem in svobodo medijev vred.
Piscu teh vrstic – tri desetletja protagonistu na desnosredinskem medijskem prostoru – je ob tem (tudi »katoliško« podprtem) obratu vse bolj nelagodno. Desna (medijska) politika je zabredla že globoko v močvirje; žal ne bodo njeni strumni privrženci nič postorili, da bi se z demokratično preobrazbo končno izvlekli iz tranzicije, opravili prehod iz starega v novi družbeni red oziroma obnovili normalno družbo. Kaj šele da bi se, naj uporabim besede Janka Kosa, reševali iz krize novoveške civilizacije in metafizičnega nihilizma.