Dragi profesor Janez Juhant! Vesela sem, da ste prišli na metavečer v Konzorciju, kjer sva z Iztokom Simonitijem predstavljala njegovo novo knjigo Deus vult – o vrednotah kristjanov. Vašega odziva v Reporterju sem vesela, ker omogoča dialog, ki je spoznanje o legitimnosti nasprotnih mnenj. Pazljivo sem ga prebrala. Zanimivo, kako določene Simonitijeve trditve različno vidiva in slišiva!
To je seveda naša človeška lastnost, zato književnost lahko živi. Prav to lastnost Simoniti zameri Bibliji kot etičnemu vodniku kristjanov, ker misli, da bi morala biti jasna, ne pa omogočati takih razlag kot mit, ki lahko pomeni to ali ono.
Najbolj sem se poglabljala v to, zakaj drugače razumeva iste trditve, ki jih je izrekel Simoniti, in se spraševala, ali tudi dejstva, ki jih je Cerkev nekoč delala in mnoge počne še danes, drugače dojemava? Vem, da ste tudi vi, prof. Juhant, demokrat, zato razumete, da je Simoniti pisal Vrednote kristjanov zaradi življenjskih razlogov vseh Slovencev, in ne zato, da bi žalil vernike. Kje je torej tisti hiat, ki nama mentalno dojetje njegovih opazovanj zasuče v drugo smer?
Kdor Deus vult postavi ob njegovo prejšnjo knjigo Historia magistra mortis, kjer je s sistematično strogostjo obravnaval brezbožne idealiste ali moniste – to je komuniste, fašiste in naciste, brezbožne otroke klerikalnega katolicizma, vidi, da imata obe knjigi neprecenljivo vrednost za vse Slovence, saj lahko berejo, kakšen je pogled demokrata na vero in monizme, in si s tem lahko odgovarjajo na danes zastavljen problem zla, ki od vsakega človeka zahteva najboljše možno spoznanje njegove celosti. Vem, da je neusmiljen do iluzij in prevar, zaradi katerih težko spoznavamo resničnost, hranimo iluzije o njej, namesto da bi se gnali za demokracijo.
Samo dva vaša stavka bom vzela, ki vas najbolj bolita.
»Žalosten sem pa, ker Simoniti predstavlja problem nasilja v smislu, da so tudi za revolucijo na Slovenskem in vse nečednosti, ki so jih počeli revolucionarji, krivi Cerkev, krščanstvo in verniki. Tu pa se človek počuti v nekem svetu, ki ga ni ali pa ki ga žal postkomunistični dediči skušajo še kar vzdrževati.«
Trditev o »postkomunističnih dedičih« škodi nam vsem, saj bi bil idiotizem vam, gospod Juhant, očitati, da ste »postklerikalni dedič kolaborantov okupatorja«. Simoniti vas seveda nima za takega, saj ve, da v cerkvenih krogih bijete boleč boj za boljšo Cerkev ali, kot pravite, za demokracijo. Tudi ve, da se niti malo ne zavzemate za Cerkev pred letom 1941. Tako je o vas tudi govoril, o čemer se lahko prepričate na posnetku metavečera v Konzorciju:
Če bi to tako razumela, kakor ste vi napisali v citatu, mu nikoli ne bi napisala vrednot 6, ki sem jim dala prav nič ironičen naslov: Midva z ateistom imava istega Boga, in mu jih tudi ne bi dovolila dati v knjigo.
Mnogi naši starši so bili kristjani, stari starši vseh Slovencev pa so bili zagotovo vsi kristjani, kar samo pomeni, da so najhujši revolucionarji tudi hodili k verouku in verovali v Boga. Včasih so imeli celo istega učitelja verouka in spovednika. Mama Mitje Ribičiča je bila odlična učiteljica, verna, da ne govorim o bratih Brecelj, eden se je poročil s Sfiligojevo hčerko …, in tako naprej. Končno je bila v ljubljanski nunski cerkvi maša za pokojnega Mitjo Ribičiča, pri kateri sem bila.
Osebno sem poznala duhovnika prof. Jožeta Demšarja, ko je bil pri sv. Petru; leta 1962 je dal v sveto olje mojo krstno botrico in jo tudi pokopal. Njegova maša je bila vsakokrat astralni dogodek, tudi ko je imel 100 let. Zame je on demokrat, celo svetnik, ki ne potrebuje razglasitve. Žal, kot oba veva, ima Cerkev še vedno raje konvertite kakor demokrate kristjane.
Pred vojno je poučeval na učiteljišču, torej poznejše bele in rdeče in krščanske socialiste. Najbolj vreli, idealistični partijci so se razvili iz njegovih učencev – tudi Edvard Kardelj. Ne pater Demšar ne Bog nista mogla pomagati, da na Slovenskem ne bi zaplesali strašnega mrtvaškega plesa monoteističnega in monističnega – torej nedemokratičnega razumevanja sveta – ker kljub prof. Demšarju niso prišli do samospoznanja.
»Napiflali« so se doktrin, niso se pa duhovno prebudili. V glavnem so podlegli Cerkvi ali partiji in še do danes vsak zase ni sposoben videti, kakšnih sramotnih dejanj so bili zmožni zaradi tega, ker so bili plen dogme in pohabljenih instinktov. Tone Tomšič je tudi prosil za duhovnika, ko je bil v ječi obsojen na smrt, in nekateri viri trdijo, da ga zato tovariši niso hoteli pravočasno rešiti. Strahotno zanj in Vido Tomšič, če je bilo to res! Danes lahko jasno vidimo, pa naj si bo to še tako težko zamisliti, da bi ju lahko rešilo samo demokratično stališče do sveta.
Prav to nasilje in maščevanje lastnikov absolutne resnice do drugače mislečih je tisto, pred čimer nas Simoniti upravičeno svari: zato se bojmo nedemokratov, monoteistov in monistov, ki vsi sovražijo drugačnost in jo vedno hočejo uničiti, kadar se jim ne podredi. Ali kot pravi, »bistveno vprašanje je, kaj so monisti in monoteisti pripravljeni narediti v imenu svoje vere in ideje tistim, ki v to ne verujejo«. Kot vsi vemo, mnogo slabega. Simoniti tudi trdi, enako mislim tudi jaz, da vernik in duhovnik s svojimi dejanji kažeta, v kakšnega Boga verjameta, in njune krščanske vrednote niso a priori več vredne samo zato, ker nosijo pridevnik krščanske.
Ne razumem same sebe, zakaj me kot otroka ni enako plašilo Kristusovo križanje, kot so me plašile vse inkvizicijske zgodbe in slike zažiganja čarovnic. Ali njihovo utapljanje. Najbrž zato, ker sem tako močno doživela krivico, ki se Kristusu dogaja s to obsodbo, hkrati pa sem verjela v njegovo vsemogočnost, da bo krivico premagal. Vem, da sem že v osnovni šoli mamo gnjavila, kako lahko duhovniki, ki najbolje vedo, da je Bog vseveden in vsemogočen, počnejo take strahote iz vraževerja. Prav nič pa jim ne pomaga vera v Boga. Že takrat sem se spraševala, ali ti duhovniki verjamejo v istega Boga kot jaz, moja mama in oče. To je bilo tudi najbolj zoprno vprašanje mojim staršem.
Zame ostaja uganka, zakaj dosti bolj maligne in ranljive reči, vse od inkvizicije do predvojne oblastne konservativnosti Cerkve, ki je moji starši niso marali, čeravno pošteni kristjani in socialno aktivni, ne le deklarativni, niso bile vidne tudi duhovnikom. Verniki so bili potihoma vedno kritični do znanega reka, naj se duhovnika posluša, ne gleda! Tudi nekateri duhovniki, ki so bili proti tej dvojni morali.
Kaj bi človek brez srčne izkušnje vere v Boga, ki ljubi vsakega človeka, ali kakor trdi moj prijatelj, jungovec: duša je pramodel demokracije.
Po osamosvojitvi so se takoj pokazali znaki, ki so kazali, da hoče Cerkev po starih, predvojnih poteh: recimo osamosvojiteljsko dogajanje s Krekovo banko, kjer so cerkveni lastniki naredili nekakšno nacionalizacijo premoženja vsem, ki so verjeli v poštene namestnike Boga, ki so jo upravljali, in jim zato zaupali svoje certifikate. Pravzaprav je bilo to še hujše kot povojne nacionalizacije, saj so cerkveni lastniki banke izrabili Boga in pridigane krščanske vrednote za nečedne posle. Mamon je s svojo strupeno sapo že pihal v zlate oltarje. Ta hipokrizija, da Antona Martina Slomška naredijo za svetnika, potem pa mariborsko škofijo z nekrščanskim vedenjem, z nerazumevanjem, kaj je Bog, porinejo v roke Avstrijcev!
Seveda so sledile še strašnejše zgodbe. Tiste o pedofiliji in drugih seksualnih ekscesih, kar je sodobno nasilje duhovništva v 20. in 21. stoletju, katerega posledice ne bodo nikoli minile, ne pri prizadetih ne v našem spominu. Tisti, ki trdijo, da je srednji vek daleč, naj jih ne pozabijo. Zakaj kristjanom, ki so čutili nujnost ustanoviti gibanje Za otroke gre!, ni prišlo na misel, da bi tako gibanje ustanovili zaradi tisoč in tisoč izrabljenih otrok po svetu. Mnogi so naredili samomore, še prej pa zabredli v depresijo, alkoholizem, drogo in psihozo.
Tudi sama sem se spraševala ob takih novicah, kakor moj prijatelj, nevrolog in psihiater: »Ali je Cerkev danes tu res samo zato, da moti zdrav razvoj spolnosti in s tem zdrav razvoj naroda?«
Me razumete, zakaj me je Simonitijev Deus vult osvobajal črne sence Cerkve? Zakaj so mi njegovi eseji o vrednotah kristjanov govorili, da delajo varen prostor za človeka in Boga v cerkvi, za Boga, ki ga čutim v srcu? Še bolj natančno povedano: vernike osvobaja strahu pred tem, da jim bo Cerkev škodovala zaradi osebne svobodne vere v Boga.
Zame tudi ni mogoče, da bi bila racionalizem in znanost od vsega začetka povezana s Cerkvijo. Končno so gorele grmade! Takoj, ko so vero vrgli z vladajočega prestola, je nanj sedla znanost. Mnogi znanstveniki spet padajo pred doktrino, ker da moč. Ker bi radi vladali s svojim nadomestnim racionalističnim bogom – no, povsem neracionalistično. Malo je resničnih raziskovalcev, iskalcev resnice.
Vsi so individuumi, kakor sta bila Newton ali Einstein … Ampak taki ljudje, ki z zadnjim atomom pameti in srca iščejo Boga, ne morejo sprejemati cerkvene hierarhije in njenih posledic. Samo demokratični pogled, kakor je tudi Simonitijev, lahko religijo, znanost, filozofijo, umetnost in mitologijo razume kot enakovredne epistemološke poti.
Prof. dr. Simoniti je edini, ki ga poznam, da venomer ponavlja, da so fašizem, nacizem in komunizem samo brezbožni otroci klerikalnega monoteističnega krščanstva, vsi rojeni v Evropi skoraj istočasno kot reakcija na klerikalizem, to je tisočletno militantnost klera. Monisti so idealisti, ki v imenu svojega neuresničljivega ideala uničujejo drugačne. Sama to dojemam kakor jasno dejstvo.
Toplo priporočam branje knjige Historia magistra mortis, ker v njej pregleduje zlo teh monizmov, ga precizno razkrinka z zahtevo po odgovornosti in s cerkvenim uradništvom nadaljuje v Deus vult. Pokaže, kako je z vsemi monizmi (enako kot za klerikalno krščanstvo in monoteizme) neločljivo povezano nasilje: z njim oblast zavzamejo in z nasiljem jo vzdržujejo. Zločin je njihova metoda. Simoniti jasno – tudi v svojih razmišljanjih o spravi, ki so bila objavljena v Sobotni prilogi Dela – poudarja, da so (ko)monisti med vojno sprožili odpor, revolucijo, državljansko vojno in zmagali.
Zato je bilo potrebnega mnogo nasilja in zločinov proti okupatorjem in kolaborantom in vsem razrednim sovražnikom itd. itd. – tako so ostali na oblasti do leta 1990. Vedno trdi, da komunisti uporabljajo nasilje in zločin proti vsem nasprotnikom, tako kot ga uporablja tudi klerikalna Cerkev proti vsem upornikom, neposlušnim. Z nasiljem pokori in ne spreminja z ljubeznijo, kakor veleva Jezus Kristus. Tu ne gre za vzročno zvezo, ampak za dejstvo, da kdorkoli je mono(te)ist, bo uporabil nasilje – in to je tisto, pravi, kar je nujno razumeti.
Toda Cerkev ima v evangelijih jasno, nedvoumno Jezusovo navodilo: »Spravi meč na njegovo mesto; zakaj vsi, ki za meč primejo, bodo z mečem pokončani.« Kdaj se ga je držala? Kristusov nauk je bil iz Cerkve izgnan in veličina novega papeža Frančiška je prav v tem, da ga hoče vanjo vrniti.
Veste, dragi gospod Juhant, jaz se vedno tresem od groze in obupanosti, ko berem razlage maščevalnega Boga ddr. Jožeta Krašovca. Tega cerkvenega maščevalnega Boga!
V Bibliji – še posebej Stari zavezi – je ogromno nasilja, spodbujanja k nasilju in groženj in žuganj … Napotek, da se lahko skrijemo samo pod Jahvejev prestol, ki ga v svojem besu gotovo ne bo razrušil. Tega ne more nihče zanikati. Jahve zahteva krvno žrtev! Kakšna je razlika med poganskim in starozaveznim klanjem živali, saj je bilo v velikem templju ob največjih praznikih do kolen krvi?
Kristus prepove krvno žrtvovanje, prepove nasilje, ne gre z meči nad rimsko vojsko in žal je Cerkev njegov meč narobe razlagala, kakor ga tudi mnogi ateisti. Kristusov nauk je zahteven in Cerkev mora vedeti, da pameten človek ne more in ne sme zanikati znanstvenih odkritij, saj končno znanost odkriva samo Stvarstvo – ali kot govori Simoniti, ki daje enakovredno težo religiji, znanosti, filozofiji, umetnosti, mitologiji – kot metodam, s katerimi človek spoznava neznano. Trdi, kot vem, edini, da se s krepitvijo ene okrepijo tudi druge, torej da delujejo po principu vezne posode.
Samo Simoniti tako nedvoumno priznava enakovredno epistemično vrednost religiji, znanosti, umetnosti, mitologiji, filozofiji – česar si teologi ne upajo. Prav zagovarjanje enakovrednosti kaže na njegov demokratični značaj.
Simoniti je v knjigi Historia magistra mortis najprej obsodil komunistične moniste kot nosilce zločinov, ki ne zastarajo, in šele nato je začel pregledovati njihov izvor – zlo monoteistov, klerikov.
S tem nasiljem monoteističnih religij sem imela sama zelo veliko dela in tudi trpljenja. Leto in pol sem o tem razmišljala in dognala, da je institucija monoteističnih religij velika in močna in zato tudi njena temna senca taka. Institucija duši duhovnost in sprošča sile zla. Zato se popolnoma strinjam s pogledi Iztoka Simonitija s sodobno demokratično sekularno družbo, ki zahteva kazensko odgovornost za vse, ne glede na to, ali so sleherniki ali najvišji posvečenci. Zato so smešne tudi trditve tistih, da so bili pedofili samo »udbaški duhovniki«.
Seveda vedno vsak razume, kakor more. Zato imamo dialog, da si povemo, do kod sežemo. Ker vas, prof. Janez Juhant, zelo cenim in spoštujem in ker ste morda eden redkih med duhovniki, ki čutite potrebo po demokraciji, kakor da veste, da je vsaka duša demokratična (C. G. Jung), zato bi si zelo želela, če bi bilo mogoče, da bi zaznali, kako Simonitijeve ugotovitve ne načenjajo krščanske usmeritve, ampak pomagajo k poglobljeni krščanski drži in človečnosti nas vseh, ki skupaj živimo.
Ko človek vidi rezultate duhovnega življenja na Slovenskem, ki jih sproža Cerkev, oziroma jih ne vidi, ko poslušam mnoge župnike, ki duhovne skrivnosti otrokom podajajo kakor čarovniške trike, sem žalostna. Zadnjič je naš trnovski župnik pri žegnu otrokom razlagal, da bi »Bog lahko rešil Kristusa, pa ga ni hotel, ker je imel drugo karto v rokavu, ki jo je potegnil, potem ko ga je iz groba rešil«. Vesela bom, ko bo Cerkvi uspelo razdeliti toliko duhovnega kruha, kakor Karitasu uspeva razdeliti navadnega.
Mentaliziranje o verskem dialogu marsikaj prenese, nekaj drugega je, da se navadni verniki spoznamo in sprejmemo in da nas verski voditelji vseh religij k temu vodijo in podpirajo.
Ko sem prišla zvečer domov, sem se vprašala, ali sva s Simonitijem govorila kaj, kar ni res? Zaradi vas in Igorja Škamperleta se mi je na začetku malo tresel glas, ker nisem hotela, da sta ranjena. Ko sem videla posnetek, sem se pomirila, saj ni bilo rečeno ničesar proti duši ali Bogu ali tisti duhovni svobodi, ki jo duhovnost daje posamezniku.
Resnično si želim odzivov raznih okolij in ljudi in končno narediti v Ljubljani okroglo mizo o tej temi. Čutim, da ima knjiga Deus vult res neprecenljivo vrednost za Slovence.
Zato se veselim, da boste res, kot ste napovedali, »skupaj z nekaj somišljeniki napisali knjigo« svojih pogledov o vprašanju »nasilja religij in ideologij« in odgovorili Iztoku Simonitiju.