Janša se skupaj s svojo SDS krčevito bori proti novim obrazom, ker vseskozi prodaja svoj stari politični obraz kot edino rešitev za Slovenijo. A Janša ni stari politični obraz zgolj v običajnem pomenu besede – ker se pač v politiki rola že vso tranzicijo in je bil že dvakrat premier. Drugo plat svojega starega obraza je razkril s programom SDS za letošnje volitve, v katerem se v veliki meri vrača k svojim starim socialdemokratskim koreninam.
V prvi polovici 90. let se je s svojo SDS neuspešno prerival s komunajzerjem Janezom Kocijančičem in njegovo ZLSD za prevlado na levici, danes pa se volilni program SDS v marsičem prekriva celo s programom Levice Luke Mesca. To je priznal tudi sam Mesec v aprilskem intervjuju za Dnevnikov Objektiv, češ da se mora njegova stranka komolčiti z SDS pri delitvi predvolilnih bombončkov zlasti v socialni politiki. Vendar to še zdaleč ni edino področje, saj se SDS in Levica komolčita tudi tam, kjer bi najmanj pričakovali.
Gre za zelo zanimiv pojav, saj Janša skupaj s svojimi člani in podporniki ter predvsem po svojih medijih vseskozi lovi izrojene levičarje, ki da hočejo Slovenijo spremeniti v drugo Venezuelo, vendar se od njih po svojem predvolilnem programu bore malo razlikuje. Pri branju programa takoj ugotovimo, da bi Janševa SDS tako kot Meščeva Levica le razdeljevala in niti malo varčevala! V eni sami točki programa SDS je na hitro omenjeno zmanjševanje javnega dolga, konkretne predloge za uresničitev te točke pa bomo zaman iskali.
Od Janševe SDS, ki je v drugi vladi 2012–2013 vztrajala pri vpeljavi zlatega fiskalnega pravila na dnu krize, bi pričakovali, da bi v obdobju visoke gospodarske rasti zahtevala varčevanje za slabe čase
Namesto tega se v programu pojavljajo številni in obsežni predlogi za povečanje državnih izdatkov v obliki takega in drugačnega razdeljevanja, od subvencioniranja stanovanj za mlade družine, številnih davčnih olajšav do obljub božičnic za upokojence – 500 evrov. Od Janševe SDS, ki je v drugi vladi 2012–2013 vztrajala pri vpeljavi zlatega fiskalnega pravila na dnu krize, bi pričakovali, da bi v obdobju visoke gospodarske rasti zahtevala varčevanje za slabe čase. Vendar o tem ni ne duha ne sluha. Janša očitno kot Mesec meni, da je treba v letih debelih krav čim bolj razsipavati!
Podobno velja za privatizacijo, zlasti NLB. Janševa SDS o NLB govori kot o bankomatu za Kučanov Forum 21 in druge lobije, češ da jo je zato nujno čim prej prodati, hkrati pa po besedah in dejanjih spominja na Meščevo Levico. V Logarjevi preiskovalni komisiji je Janša na vprašanje, zakaj ni v svoji prvi vladi (2004–2008) prodal belgijski KBC večinskega deleža v NLB, odgovoril, da Belgijci niso ponudili dovolj visoke kupnine. To ni res, saj v nobenem od sporočil za javnost takratne Janševe vlade o razlogih, zakaj spomladi 2006 ni prodala večinskega deleža NLB, ni niti z besedo omenjena višina kupnine! Enak argument proti prodaji NLB ima danes Luka Mesec, češ da smo že NKBM prodali za drobiž. Ko gre za prodajo največje banke, sta slovenska levica in desnica na isti strani nacionalnega interesa.
Na ravni izrekanja je SDS na nasprotnem bregu z Meščevo Levico zlasti glede migracij, saj Mesec podpira migracije, Janša pa jim nasprotuje. Vendar ni povsem tako, če pogledamo točko programa Povezana Slovenija. V njej SDS obljublja kopico infrastrukturnih projektov, tudi megalomanski drugi tir. Pri tem najbolj zbode dejstvo, da obsežni infrastrukturni predlogi SDS pomenijo predvsem novi veliki val uvoza ekonomskih migracij, zlasti nizkokvalificiranih delavcev iz BIH in s Kosova, kjer prevladuje muslimansko prebivalstvo. S tem bi Janša zgolj nadaljeval tisto, kar je z napihovanjem gradbenega balona počel že v svoji prvi vladi, ko je uvozil največ ekonomskih migrantov iz nekdanje Jugoslavije. Po drugi strani levici očita preveč odprto migracijsko politiko, ki naj bi ogrožala prihodnjo demografsko podobo Slovenije. Razumi, kdor more?!
Čeprav se SDS baha s poročilom Logarjeve komisije o bančni luknji, Janša z njim očitno ne misli resno. Sicer nikoli ne bi napisal spremne besede za knjigo Slovenija brez Patrie in Zvonov (2017), ki jo je napisal eden od glavnih ideologov SDS, Ivan Štuhec. V tej knjigi Štuhec do zadnje kaplje krvi brani dolžniški balon in malverzacije mariborske nadškofije, zaradi katerih sta oba Zvonova propadla in pristala na prvem mestu dolžnikov na slabi banki (DUTB). S svojo spremno besedo k obrambi prvega krivca za bančno luknjo, cerkvena Zvonova, se je Janša izenačil z vsemi tistimi na levici, ki minimizirajo pomen bančne luknje in krivdo zanjo iščejo v nekem izmišljenem Bruslju.
Sicer Štuhec uteleša marsikaj, kar je narobe s slovensko desnico, ki preganja ostanke totalitarne preteklosti, zlasti pri Meščevi Levici, pri sebi pa jih ne vidi. Pa naj gre za svobodo govora ali veroizpovedi, vse je določeno po ideološkem ključu. Verska nestrpnost Štuheca do Marjana Šarca, ki bi mu Štuhec prepovedal hojo h maši, ker hodi tudi na partizanske procesije, me spominja na teror, ki ga je bil deležen moj dedek Viktor. Ta je bil v propadli Jugoslaviji žrtev režimskega pogroma, ker je kot gimnazijski profesor hodil k maši, to pa ni ustrezalo takratnim komunistično-partizanskim »tekovinam«.
Danes, po 27 letih samostojne države in demokracije, bi Štuhec kot po partijskem ključu določal, kdo lahko hodi v cerkev in kdo ne, kdo je lahko veren in kdo ne?! Podobno kot bi v SDS določali, katera svoboda govora in medijev je dovoljena in katera ni, kot sem na lastni koži izkusila v desetih letih pisanja za Reporter.
