Nekdanji direktor Urada za invalide Luj Šprohar, sicer pisec in glasbenik, je zadnjih 11 let službene poti preživel na ministrstvu za zdravje. Glede na njegovo knjigo »Spomini starega sitnega slepca«, ki jo je izdal takoj po upokojitvi, mu na ministrstvu ni bilo prijetno.
Ko je na primer opozarjal na organizacijski kaos, se je branjevki, kot označi sedanjo ministrico Milojko Kolar Celarc, snelo in je začela vihrati z rokami. Zgražal se je nad histeričnim okoljem, pri čemer se »ni znašel v tem kačjem gnezdu slabo pofukanih bab, ki zganjajo nervozo vsake sorte«. Prav nič ni prizanašal: »Kup starajočih se nevrotičnih bab. To je zame nevarno okolje. Bolje, da grem čim prej od tod«.
Tako je imel še nov argument, da res mora v penzijo. Na ministrstvu je opravljal tlako, pri čemer je preklinjal vsak dan, ki ga je moral tam preživeti. »Razumem tiste, ki delajo do onemoglosti, vendar je tam nedelo tisto, ki je utrujajoče.«
Hudoval se je še, da so ga nažirale »zlobne male babnice z malimi prsmi, ki jih skoraj ni bilo, in lasmi, dolgimi nekaj centimetrov in dominantnim značajem«.
Poznavalci pravijo, da je mislil na državno sekretarko Nino Pirnat, pri čemer bi bilo zanimivo izvedeti, kako kot slepi človek tako dobro pozna njeno telo. »Imamo pravno službo in ženska, ki ji načeluje, ne zna nič, razen postavljanja klicajev, vejic in pik«, je opisal vodjo te službe Mojco Grabar.
Potem imajo fenomen, da nekateri lahko kadijo na straniščih, za druge pa obstajajo grožnje s sankcijami. »Posebne modele imamo v finančni službi, kjer so vsak dan drugačna pravila, ženska tam pa trdi, da je že od pamtiveka vse enako.«
Vprašanje, ali se je že uspel očistiti od ministrstva, saj je zapisal, da potrebuje najprej nekaj mesecev čiščenja, ker je kontaminiran z gnojem, ki se mu je zalezel pod kožo v vseh teh enajstih letih.