Celo prave opozicije nima, saj njegova vlada izvaja predloge »opozicijske« Levice, ko radodarno deli davkoplačevalski denar na vse strani. Hkrati Šarec izvaja ali pa obljublja uresničitev nekaterih točk iz volilnega programa Janševe SDS. Kdo je sploh proti Šarcu? Če ne bi bilo ustavne obtožbe, bi lahko rekli, da ni nihče proti njemu. Res narobe svet, zato bi nas moralo nad tem resno zaskrbeti.
Šarec uživa v igranju premierske vloge, klati neumnosti in trosi primitivne izjave kot iz gostilne, ki samo še dodatno prispevajo k njegovi priljubljenosti. Ne ve niti tega, kaj pomeni beseda reforma! Sicer tega pojma ne bi povezoval z Marijo Terezijo ali Slavkom Avsenikom. Kot nekdanji igralec ve, da se premierske vloge vendarle ne dobi vsak dan.
Zato svojih prvih mesecev na oblasti ni kot drugi premierji posvetil sprejetju nepriljubljenih reform, ki so dolgoročno najpomembnejše za blaginjo prebivalstva. Tega preprosto ni v Šarčevem scenariju, ki ga v njegovem primeru ne piše zgolj Milan Kučan kot stric vseh stricev iz ozadja, temveč je scenarističnih stricev in tet pri Šarcu toliko, da se jih sploh ne da več prešteti. Še malo, pa bo Šarec v kakšnem intervjuju izjavil kaj takega kot: »Stricev ni, strici so vsi, moj stric si – ti, …!« In gremo naprej.
Ker besede reforma ni v Šarčevem scenariju, temveč ga poleg oblasti kot igralca zanima predvsem priljubljenost, se je lotil populističnega »reformiranja«, beri razgrajevanja dosežkov, ki so jih prejšnje vlade dosegle z velikim trudom in za ceno nepriljubljenosti. Prebrali smo, da je Šarec bojda proti populistom, ki po njegovem obljubljajo decembrske češnje, zato jih sam raje »potunka« še v čokolado, preden jih ponudi ljudstvu.
Briga njega, če so vedno glasnejša opozorila, da se končuje čas debelih krav in bi bilo zato treba varčevati. Namesto da bi se dominantni mediji vprašali, kaj bo z nami pod Šarcem, če bo nova kriza, mu raje ploskajo. Se bo Šarec, ki se je zmožen zgolj prilizovati in razdeljevati davkoplačevalski denar na vse strani, sposoben odzvati na krizo in kaj narediti? Kje pa! Ko zmanjka decembrskih češenj v čokoladi, bo postregel s kakim drugim pregovorom ali rekom, češ ne more vsak dan sijati sonce. In gremo spet naprej.
Šarec je prefrigan, kljub hlepenju po priljubljenosti se drži bolj ob strani, da ga ne bi prehitro razkrinkali. Sprejel je predlog »opozicijske« Levice in dvignil minimalno plačo. V tej točki so Šarca med našimi politiki vsi podprli, celo največja opozicijska stranka SDS ni bila proti. Tudi pri zvišanju regresa za upokojence Šarcu nihče ni oporekal. Kje pa! Bratuškova je hotela še več razdeliti, in tudi vsi drugi so med seboj tekmovali, kdo bi še več razdelil.
Šarca je koalicija proti Janši pripeljala na premierski stolček in mu taka zagotavlja, da na njem trdno sedi in se za novo leto vsem prefrigano smeji.
Nihče ni predlagal varčevanja – tudi opozicija ne. Ravno nasprotno: SDS je v volilnem programu 2018 obljubljala božičnice upokojencem, 500 evrov, in s takšnimi plakati prelepila Slovenijo. Res, lahko je Šarcu, vse »razšraufava« in razsipava, opozicija pa mu pri tem niti ne nasprotuje. Ni presenetljivo, da Šarcu leti priljubljenost v nebo!
Tudi pri dvigu plač v javnem sektorju ni kaj drugače, saj je bila Šarčeva vlada tudi pri tem brez resne opozicije. Šarec je le izpolnjeval program »opozicijske« Levice, dominantni mediji pa so mu zato kot običajno peli hvalnice. No, Šarec je morda res anti-Janša, vendar je pri dvigu plač v javnem sektorju sledil Janševemu vodilu iz njegovega prvega vladnega mandata: »ko je, je treba deliti«.
Podobno kot zdaj Šarčeva vlada je tudi Janševa v času debelih krav pred krizo 2008 veselo razsipavala z davkoplačevalskim denarjem z znamenitim Virantovim dvigom plač javnemu sektorju. Le da je to Janša storil na koncu svojega mandata, Šarec pa na samem začetku. Bolj ko Šarec razmetava davkoplačevalski denar in manj ko varčuje, bolj mu raste priljubljenost. Samo upamo lahko, da ne bo skopiral še predvolilne obljube SDS na področju stanovanjske problematike mladih družin in predlagal, da se glavnica kredita zmanjša za 20 odstotkov ob rojstvu vsakega otroka. Davkoplačevalci se bomo morali potem res prijeti za denarnice!
Edina velika in odločilna razlika, ki obstaja med Šarcem in opozicijsko SDS ter zagotavlja Šarčevo priljubljenost, je učinek anti-Janša. Z vzponom Šarca se je ta učinek le še okrepil, za kar je kriva tudi sama SDS. Janševa SDS je s konsolidacijo na desnici povsem nazadovala, njen svet se je iz nekoč reformistične in v svet odprte stranke skrčil na sovraštvo do tujcev, bodisi muslimanov ali nabijanja proti EU in globalizaciji.
SDS je celotno tranzicijo lovila Udbo, zdaj kakšnemu »padalcu« rade volje ponuja čevapčiče in namesto udbovcev raje lovi globoko državo. Janševa stranka postaja karikatura same sebe in lahek nasprotnik Šarcu v vlogi premierja. Šarec to zelo dobro ve, saj ga je koalicija proti Janši pripeljala na premierski stolček in mu taka zagotavlja, da na njem trdno sedi in se za novo leto vsem prefrigano smeji.