Na levici so se zavzemali za cenzuro in pozivali proti sovražnemu govoru in proti lažnim novicam, razen ko je šlo seveda za njihove. Takrat je bilo za levico vse dovoljeno. Podobno so se na desnici oklicali za zadnji branik svobode govora in zanikali obstoj sovražnega govora. Razen ko je šlo za medijsko kritiko Janeza Janše in njegovih ideoloških propagandistov, kot je Bernard Brščič. Takrat so se na desnici zavzeli za medijsko cenzuro, kot se je Milan Kučan na Ilovi gori. V resnici levica in desnica priznavata svobodo govora le sebi, drugemu pa ne.
Ko se je v razprave o svobodi govora umešal premier Marjan Šarec, smo lahko samo zmajevali z glavo. Ta tip bo pametnikoval in dajal napotke o sovražnem govoru, medtem ko v njegovem kabinetu sedi šolski zgled sovražnega govora, Damir Črnčec. Črnčecova javno znana referenca je prav tisto, kar premier opredeljuje kot sovražni govor! Premier bi moral prvo počistiti pred lastnim pragom, preden se odpravi na lov na sovražni govor.
Črnčec namreč svojih besed do danes ni preklical – ker seveda še vedno misli isto. Svoboda govora je morda najlepša stvar na svetu, kot je rekel starogrški filozof Diogen iz Sinope, a je denar za večino neprimerno lepši in koristnejši. Zato je Črnčec prostovoljno sprejel medijski nagobčnik v zameno za visoko pozicijo v premierjevem kabinetu in druge koristi.
Podobno dvolično stanje lahko opazujemo na levici, ki pri drugih preganja tisto, kar sama počne. Levičarji lahko prosto uporabljajo sovražni govor in svoje ideološke nasprotnike označujejo za čefurje, južnjake, pedre in podobno. Tako je čefuroljubec in golobičevec Roni Kordiš na tviterju priporočil svoje razmišljanje na blogu »Je Bernard Brščič v bistvu Bernard Brščić, če je njegov oče Anđelo Brščić« (19. 12. 2018).
V njem je izpostavil, da bi se Brščičev priimek moral pisati z mehkim –ć, češ a ni ponosen na svojega ata. Gre za jasen namig, da Brščič ni pravi Slovenec, za kakršnega se prodaja. Takšno opazko bi pričakovali od skrajnjega desničarja in ne od čefuroljubega levičarja Kordiša. Še obsežnejšo razpravo na temo »kdo je pravi čefur« oziroma ima prav zato pravico do oznake »velik Slovenec«, je v zadnjem Mladininem uvodniku dodal urednik Grega Repovž, ki je za prave čefurje in torej velike Slovence označil denimo Magnifica in Gorana Vojnovića, ki da jim Brščič ne seže niti do pet.
Razprave o pravih in nepravih čefurjih so pri naših skrajnjih levičarjih pokazale, da gre v resnici za prikrite ksenofobe. To smo videli že pred tremi leti na primeru poslanke Levice Violete Tomić, ki se prodaja kot velika borka za pravice južnih »bratov in sester«. Dokler jih ne začne zmerjati kot južnjake in gnati čez Kolpo. Ksenofobni obraz Tomićeve smo videli v njenem sporu s hrvaško pisateljico Vedrano Rudan, ki ji je Tomićeva na zahtevo po plačilu zabrusila, češ da tisti južno od Kolpe ne razumejo dobro.
Na levici se imajo za velike podpornike istospolno usmerjenih, zato Brščič levičarje psuje kot pedrofile, ti pa mu očitajo širjenje sovražnega govora. Dokler se naši levičarji ne začnejo posluževati taistega sovražnega govora proti tistim, ki jim ideološko niso po volji. Tako je nedavno Anuška Delić, nekdanja vplivna novinarka Dela, kanadskega avtorja Jordana Petersona, ki je velika zvezda slovenske desnice, na tviterju označila za prikritega geja: »Sicer pa se mi zdi zlasti Doktor closet gej.
Morda se skriva tudi pred samim seboj?« (30. 11. 2018) In to le zato, ker je omenjeni (s katerim se osebno večinoma ne strinjam) razsul in ponižal levičarsko novinarko TV Slovenija Špelo Kožar. Očitno imajo na levici ideološki »pedrometer«, koga se lahko prosto opsuje s pedrom in kdaj v zvezi s tem vreščijo »sovražni govor!«. Vse v skladu z Kučanovim govorom na Ilovi gori, kjer je sporočil, da je za levico dopustna le takšna svoboda govora, ki je usmerjena proti ideološkemu nasprotniku, medtem ko je treba vse drugo preganjati kot sovražni govor!
Nič drugače ni pri naši desnici, zlasti ko gre za vodjo desnice Janšo ali aktualnega Janševega ideologa Brščiča. Slednji je sveto prepričan, da zanj ne obstaja meja svobode govora, medtem ko enake pravice ne priznava drugim. Tako je vložil tožbo proti Luki Mescu, ker ga je označil za fašista. Brščičevi podporniki so tulili, da gre za sovražni govor, čeprav taisti na desnici nenehno vreščijo, da sovražni govor ne obstaja. Neomejeno pravico do svobode govora imajo očitno samo oni.
No, najbolj kričeč primer omejevanja svobode je sam Brščič, ki je šel pri kratenju moje svobode celo tako daleč, da je mi preko tviterja ukazoval, kako naj se oblačim! A tako grdo kot on?
Zato po mnenju medijskih ideologov desnice Brščiča njegov delodajalec Eles ne sme omejevati pri svobodi govora, medtem ko zame kot kolumnistko Reporterja veljajo povsem drugačna pravila. Najvišji funkcionarji in poslanci SDS (Božo Predalič, Dejan Kaloh, Zvone Černač, Žan Mahnič, Branko Grims itd.) in njihovi podporniki od urednika Reporterja vztrajno zahtevajo, naj me zaradi kritičnega pisanja o Janši in SDS cenzurira ali celo spodi z revije. Ker si v SDS tako kot Brščič prisvajajo pravico, da o vseh povedo, kar se jim zljubi, hkrati pa ne dopuščajo kritike sebe, politikov ali ideologije, ki jo zagovarjajo. No, najbolj kričeč primer omejevanja svobode je sam Brščič, ki je šel pri kratenju moje svobode celo tako daleč, da je mi preko tviterja ukazoval, kako naj se oblačim! A tako grdo kot on?
V Sloveniji je svoboda govora človekova pravica le na papirju, saj je priznana izključno glede na ideološko pripadnost. Zato se znajdeš v navzkrižnem ognju, če nisi po volji levi ali desni opciji, kot se to redno dogaja meni. Tako sta mi letos kratila svobodo govora nagrajenca levega in desnega novinarskega združenja.
Nagrajenec levega Društva novinarjev Slovenije, Kučanov novinar Slavko Bobovnik, me je po tviterju napadel, ker sem kritično pisala o njegovem Kučanu. Novopečeni nagrajenec desnega Združenja novinarjev in publicistov, Peter Jančič, me je prav tako napadel zaradi mojega kritičnega pisanja o njegovem Janši. S tem sta mi oba podelila največje priznanje, da nisem všeč ne Kučanovim ne Janševim, torej da sem na pravi strani svobode govora.
