Čeprav Šarec pravi, da se je z vstopom v politiko že pred osmimi leti uradno odpovedal komediji, je njegova politika en velik štos. Ali natančneje – politična komedija. Da bi prikril to dejstvo, je v Nedeljskem dnevniku nedavno naznanil: »Politika je resna stvar, štose se poka drugje.«
Zakaj se torej Šarčev predvolilni program bere kot kratka zbirka štosov? Po objavi programskih točk so se vsi valjali po tleh od smeha – od politične konkurence, analitikov in komentatorjev. V programu namreč niti na daleč ni ničesar skrajnjega ali bombastičnega.
Takšen je tudi Šarčev namen: program deluje kot štos, zato mora biti kratek, razumljiv in všečen volivcem. Ne duha ne sluha o populizmu ali stališčih antiestablišmenta, kot Šarca prodajajo dominantni mediji in te lažne novice izvažajo celo v tujino.
Da Šarčev štos deluje, mora biti v skladu s pričakovanji občinstva, ki se mu s štosom, pardon, s programom, ne sme zameriti. In seveda ne sme biti predolg in preveč zapleten. Šarec dobro ve, da ljudje ne berejo programov in jih ne marajo. Skoraj vsi pa imajo radi vice.
Zato na resna in pogosto zatežena vprašanja medijev odgovarja z resnim obrazom, čeprav poka štose – za volivce in na njihov račun. Mu bodo pač s svojim odzivom pokazali, v katero smer naj gre, tudi glede povolilnih koalicij, ki so za Šarca prav tako nenehni navdih za novo šalo. To vidimo iz njegove izjave na Studiu City: »Kuriti raženj, dokler zajec teka po gozdu, je prekmalu.«
V vicih, štosih ali šalah, kakorkoli jim že rečemo, ni logike, saj je edina logika vzbujanje smeha in povezovanja s sproščujočim smehom. V tem smislu je treba razumeti Šarčeve pogosto protislovne izjave, denimo prejšnji teden o koaliciji z Janševo SDS. Najprej je Šarec butnil štos, da bi šel v koalicijo z SDS, vendar brez Janše. Na vprašanje, ali sploh obstaja SDS brez Janše na čelu, je spet odgovoril z vicem: »Saj tudi nihče ni mislil, da bo berlinski zid padel.«
Tudi mnoga druga Šarčeva stališča o pomembnih vprašanjih so kot en neskončen štos. Zelo podpira EU, vendar hkrati meni, da Bruselj vsiljuje Sloveniji zgolj napačne rešitve. Je zagovornik nacionalnega interesa in celo kmečkega lokalnega patriotizma, vendar je za njegovo stranko ekonomski program napisal Vojmir Urlep, nekdanji dolgoletni predsednik uprave Leka (del multinacionalke Novartis), ki zagovarja neoliberalno in globalizirano družbo ter je odprt za tuji kapital.
Urlep je prejšnji teden razkril, da sta s Šarcem na skupnem imenovalcu glede gospodarskih izzivov Slovenije. Mar res? Ali pa gre za še en Šarčev štos? Dejstvo je, da Šarec pod Urlepovim vplivom kot za šalo spreminja mnenje glede privatizacije NLB, ki je ena od glavnih predvolilnih tem. To bi ga lahko drago stalo, saj se levi in desni antiglobalisti Jože Mencinger, Bernard Brščič, Luka Mesec, Igor Vidmar, Franc Križanič in Jože P. Damijan z zapornikom Binetom Kordežem ob tem družno mečejo ob stene. Niti pod razno!
Kamorkoli pogledamo, se pri Šarcu zaletimo v popolno protislovje, ki nas razjezi ali pa se mu do solz nasmejimo.
Urlep je namreč prejšnji teden povedal, da Lista Marjana Šarca zagovarja privatizacijo NLB po načelu ohranitve 25 odstotkov + ena delnica in da moramo spoštovati mednarodne zaveze. Še nedavno je Šarec nasprotoval privatizaciji te banke, češ da bi rad ohranil vsaj eno banko v državni lasti in da se Bruslju ne smemo slepo podrejati!
Kamorkoli pogledamo, se pri Šarcu zaletimo v popolno protislovje, ki nas razjezi ali pa se mu do solz nasmejimo. Tako denimo na eni strani zagovarja konservativno politiko varčevanja, vendar je v svoji kamniški »kašči« navrtal večmilijonsko luknjo. Kot za šalo se spogleduje s skrajnje levičarskimi idejami, kot je poskusna uvedba univerzalnega temeljnega dohodka, vpletati se je začel tudi v razprave o nedopustnosti prekarnega dela, ki jih že dolgo forsirajo v Meščevi Levici.
Poleg tega, da ideologijo predstavlja kot štos, v katerem je dovoljeno zmešati vse povprek, je Šarec priljubljen tudi zato, ker prodaja ideje, ki so v skladu z vsakdanjo moralo Slovencev, ki so dvolični in hinavski, a hkrati neskončno svetohlinski, in nadvse radi sedijo na več stolih hkrati. Prav takšne volivce nagovarja Šarec, ko pridiga proti ideološki obremenjenosti, ki mnogim volivcem ni niti najmanj po godu. Zato Šarec bere berilo pri maši, se ima za komičnega Jezusa in hkrati za levičarja, saj je bil po njegovem Jezus edini pravi socialist.
To neskončno jezi njegovo konkurenco – na desnici bi mu taki kot Ivan Štuhec celo prepovedali sklicevanje na vero, na nasprotnem polu, v Meščevi Levici, pa so ga začeli posnemati in se tržiti s pirhom s srpom in kladivom. In s tem še bolj razbesneli desnico, da jim zdaj še levica »krade« Jezusa, ki so ga sami divje privatizirali. Prav iz takšnih in drugačnih nepremostljivih ideoloških nasprotij Šarec poka štose in jih prodaja kot svoj evangelij za novo generacijo.
Šarčev kongres je pokazal, da je šlo za veliko hrupa za nič. Pri Šarcu je namreč že dolgo vse zunaj, ta »vse« pa je v resnici hkrati tudi nič. Kot v štosu, v katerem zmečeš skupaj različne sestavine in jih začiniš v eno smešno omako, ki jo serviraš občinstvu. Zato bomo do volitev od Šarca zaman pričakali kaj veliko novega ali bombastičnega.
Razen novih objektivnih okoliščin, da mu je denimo začela upadati podpora, kot je prejšnji teden pokazala anketa Dela. Zaradi tega se Šarcu najbolj od vseh mudi z volitvami, kot je priznal po Cerarjevem odstopu: »Če bodo volitve kak teden prej, toliko boljše.« Sicer bodo njegov evangelij v predvolilnem obdobju prav vsi razkrinkali in bo od njega ostal zgolj še predvolilni štos.