Cerkev kot ministrantka desnice?

Do nastopa krščanstva je država težila biti kot religija in religija kot država. Rimski cesarji so zato bili obenem vrhovni politični in vrhovni verski liki (pontifex maximus). Že s prvim krščanskim cesarjem se ti dve razsežnosti ločita: cesar ne vrši velikoduhovniške službe, veliki duhovnik (pontifex maximus, papež, škof) ne opravlja političnih funkcij. Gre za znamenito načelo ločenosti Cerkve in države, ki v resnici korenini v Jezusovem izreku: Dajte Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega.

Problem slovenskega prostora je, da večina postkrščanske in laične srenje načelo ločenosti Cerkve in države razume kot načelo izločenosti Cerkve iz javnosti. Če pridamo militantni ateizem marksističnega tipa, ki boj zoper Cerkev goji kot ideal, in če je ta opcija na oblasti v politiki in medijih, imamo v odnosu država-Cerkev oziroma javno-cerkveno kar naprej ogromno napetosti. Večkrat smo doživeli, da je vsebinsko prazen politik, da bi pritegnil pozornost, iz rokava potegnil nasprotovanje Cerkvi.

Po drugi strani se seveda lahko pojavi želja kakšne bolj desne politike, da religijo oziroma Cerkev vključi v svoj projekt vladanja in da začne na Cerkev gledati kot na svojo ministrantko. Zdajšnjo desno oblast bi to znalo mikati, saj se je med epidemijo Cerkev izkazala za izrazito lojalno in je z zgodovinsko odpovedjo praznovanju svojih največjih praznikov zelo priklonila glavo oblastem. Vendar je treba dodati, da bi Cerkev v času epidemije podobno lojalnost zagotovo pokazala tudi do leve oblasti, če slednja seveda tik pred epidemijo ne bi odstopila.

V obeh primerih je na škofih, da ohranijo pravo smer, da torej odbijajo tako morebitne besne napade levih kot morebitna sladka vabila desnih. Katoliška Cerkev na Slovenskem ima namreč silno dragoceno družbeno vlogo ravno zaradi tega, ker ohranja avtonomijo in svobodo ne glede na politiko. Celo v komunizmu je bila tihi svetilnik svobode, saj si je komunistična oblast ni mogla podrediti, četudi jo je prestrelila s svojimi agenti.

Danes bi v odnosu do države in politike morala znati pokazati podobno avtonomno držo. Medtem ko slovenska politika zna poplavljati gospodarstvo, kulturo, šport, medije, nevladne organizacije, ne more poplaviti Cerkve. Cerkveni jezovi zdržijo njen nalet. Morda se premalo zavedamo, kako pomembno je, da je v politično pregreti situaciji, kakršna je ta hip, dokaj velik sektor družbe vendarle avtonomen in trezen. Če se Cerkev politično ne histerizira, potem je upanje, da se bodo politične histerije tudi drugi deli družbe lažje osvobodili.