Napovedi, da se bo Borut Pahor kar tako sprehodil čez volitve, v praksi niso dobile potrditve. Potem ko mu ni uspelo zmagati že 22. oktobra, je šlo kljub visoki razliki med kandidatoma iz prvega kroga v drugem precej na tesno – 52,94 proti 47,06 odstotka v korist starega/novega predsednika (po 99,98 odstotka preštetih glasov). Razlika med zmagovalnim Pahorjem in poraženim Marjanom Šarcem je bila na koncu v odstotkih le 5,88, po številu glasov pa 41.511. Za primerjavo – pred petimi leti je Pahor Danila Türka porazil z veliko večjo razliko – 67,37 proti 32,63 odstotka glasov.
Presenetljiv je uspeh Marjana Šarca, ki sicer ni zmagal, a je v drugem krogu dosegel prav fantastičen rezultat. Dobil je malo manj kot dvakrat toliko glasov kot v prvem krogu (število volivcev je od 186.235 skočilo kar na 332.366), medtem ko je Pahorju uspelo pridobiti le 18.760 več glasov. Šarec je pred drugim krogom na številnih soočenjih prišel bolj do veljave kot »antipahor« in je protikandidatu že pošteno dihal za ovratnik.
Uspeh Šarca po svoje priča, da bi Pahorja kakšen drug bolj verodostojen kandidat lahko celo tudi premagal. Morda tudi kandidat desnice.
Kamniški »Serpentinšek« kot tipičen produkt globoke države – javnomnenjskega laboratorija Nika Toša in Zdenka Roterja, je bil skrbno naštudiran populistični politični lik za povprečnega Slovenca. Trkal se je po prsih, da je veren, a ne desničar, tako kot se je pred volitvami 2014 Miro Cerar. V besedah je bil proti establišmentu in resetiranju politike, čeprav je v resnici eksponent tistega establišmenta, ki upravlja Slovenijo iz ozadja. Predsedniške volitve so bile zanj velika promocija, zdaj ga bodo strici peljali na parlamentarne volitve, da bo pobral glasove, ki jih potrebujejo za novo levo koalicijo.
Uspeh Šarca po svoje priča, da bi Pahorja kakšen drug bolj verodostojen kandidat lahko celo tudi premagal. Morda tudi kandidat desnice. Frustracija desnega volilnega telesa je bila je že na drugih predsedniških volitvah zapovrstjo velika, saj se v drugi krog spet ni uvrstil kandidat ene od desnih strank. Čeprav je že kar precej tradicionalnih volivcev desnice že v prvem krogu podprlo Pahorja, so se v drugem spet morali odločiti za manjše zlo. Največjo odgovornost, da v drugem krogu letos spet ni bilo desnega kandidata, nosi vodstvo največje opozicijske stranke. Romana Tomc je bila sicer solidna kandidatka, a napoved njene kandidature le dober mesec pred prvim krogom je bilo neresno in neodgovorno početje.
Volivci so, kakršni pač so. Volilnemu telesu se je do določene mere treba prilagoditi. Levica veliko bolje obvlada to tehnologijo kot stranke na desni. Največji bazen t. i. neopredeljenih vedno znova lovijo z »novimi obrazi«, to politično obrt so, tudi zaradi številnih družbenih monopolov, izpopolnili skoraj do potankosti. Za naslednje parlamentarne volitve jim je na predsedniških volitvah tako že uspelo promovirati »novi obraz« v podobi kamniškega župana, na drugi strani sta »nova obraza« na desni, Angelca Likovič in Suzana Lara Krause, povsem pogoreli. Slabo, daleč od visokih pričakovanj se je v prvem krogu odrezala tudi predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak.
Volilna udeležba na koncu vseeno ni bila tako nizka, če jo primerjamo z letom 2012. Pred petimi leti je v drugem krogu upadla za šest odstotkov, letos le za 2,5 odstotka. Morda so tudi zadnje ankete, ki so kazale na tesen izid, pognale na volišča dodatne podpornike enega in drugega kandidata. 41,74-odstotna udeležba sploh ni slaba, v drugem krogu leta 2012, ko sta se pomerila Pahor in Danilo Türk, je bila le nekoliko višja – 42,41-odstotna. A udeležba je še vedno nizka. Da na volitve ni prišlo milijon volivcev, je gotovo velik problem.
V primerjavi s predsedniškimi volitvami pred petimi leti ponovno izvoljeni Borut Pahor ni več dolžnik Janeza Janše, ki ga je v kampanji, tako kot na drugi strani Milan Kučan, silovito napadal.
Tudi pozivi nekaterih k bojkotu volitev, da bi še bolj načeli legitimnost izvoljenega predsednika, niso padli na plodna tla. Dobršen del volivcev predsedniške kandidatke SDS je v nedeljo očitno vseeno odšel na volišča, v nasprotnem primeru bi bila udeležba le okoli 30 odstotkov. A volivci Tomčeve v drugem krogu niso iz protesta oddali le neveljavnih glasovnic (teh je bilo 8853, le dobrih tri tisoč več kot v prvem krogu), volili so tako Pahorja kot Šarca. Slednjega še posebej v volilnih okrajih na podeželju, kjer so običajno nadpovprečno podporo prejemale stranke desnice.
V primerjavi s predsedniškimi volitvami pred petimi leti ponovno izvoljeni Borut Pahor ni več dolžnik Janeza Janše, ki ga je v kampanji, tako kot na drugi strani Milan Kučan, silovito napadal. Pred prvim krogom, da bi zvišal odstotek podpore Tomčevi, v drugem pa motiv za tako početje ni bil povsem jasen. Če je hotel Šarca poriniti v predsedniško palačo in se tako znebiti morebitne konkurence na parlamentarnih volitvah prihodnje leto, je bilo to precej politično naivno početje. Ob tem pa je v SDS prišlo do zanimive situacije, saj so v nasprotju z Janšo nekateri vidni posamezniki stranke in desne sfere civilne družbe javno podprli Pahorja: dr. Žiga Turk, dr. Vinko Gorenak, Jožef Jerovšek, Stane Granda, Boštjan M. Turk, Andrej M. Poznič, Erik Krisch …, podprla sta ga tudi Ivan Oman in Nova Slovenija, ostro proti Marjanu Šarcu pa je nastopil dr. Janez Juhant.
Borut Pahor tako v nedeljo v drugem krogu predsedniških volitev ni premagal le Marjana Šarca, premagal je, kot pronicljivo ugotavlja duhovnik in publicist dr. Andrej M. Poznič, tudi Milana Kučana in Janeza Janšo.
