»Glej, boli me džoko. Grem za pastirja, če je treba. Grem kuhat k Ljudmili, če me vzame… Ker on je zgodba za eno leto. To se bodo razsuli kot pi… To je tako, kot da bi meni dal zdaj šleparja za vozit, ko nikoli nisem not sedel,« je prvak Desusa Karl Erjavec pred štirimi leti komentiral takratno zmago Mira Cerarja.
V svojih napovedih se je Erjavec nekoliko zmotil, saj je Cerar obdržal svojo vlado do rednih volitev. Kot premier je odstopil februarja letos, torej tri mesece in pol prej, zaradi česar smo imeli zgolj formalne predčasne volitve, saj so bile v roku rednih.
Toda Erjavčeve besede pred štirimi leti skorajda ne bi mogle bolje opisati sedanjega političnega položaja v Sloveniji, ko koalicijo sestavlja drugo uvrščeni Marjan Šarec, ki je dobil polovico manj glasov kot relativni zmagovalec Janez Janša. Prvič v slovenski zgodovini se dogaja, da vlado sestavlja nekdo, čigar stranka je dobila nekaj več kot sto tisoč glasov in je prav tako brez izkušenj v državni politiki.
Šarčeva koalicija pravovernih levičarjev naj bi štela šest igralcev. Njeno osrednje jedro naj bi bil tako imenovani sredinski trojček LMŠ, SMC in SAB, podaljšan s strankama SD in Desus in ob tihi podpori Levice, ki najverjetneje sploh ne bi vstopila v vlado. Alternativni mandatar se pogovarja tudi z NSI in SNS, ne pa tudi z SDS, ki je na volitvah dobila dvakrat več glasov, saj v tem primeru on ne bi mogel biti mandatar.
Kot pravi Šarec, pogovori s strankami potekajo zelo dobro, saj so vse pripravljene na nadaljnje pogovore. Vsebinskih pogovorov o tem, kaj naj bi njegova vlada naredila za Slovenijo, očitno sploh še ni bilo. Pardon, načela sta jih zgolj Matej Tonin iz NSI in Luka Mesec iz Levice, ki sta programsko nezdružljiva drug z drugim. Medtem ko se prvi zavzema v reforme in privatizacijo, drugi obojemu nasprotuje in predstavlja politiko vrnitve v socializem. Brez enega od obeh Šarec ne more postati mandatar, zato bo program vlade odvisen od politične podpore parlamentarnih strank.
Edini program Šarčeve koalicije je nasprotovanje SDS in Janezu Janši. Strica iz ozadja Milan Kučan in Gregor Golobič sta že opozorila na pomembno predvolilno obljubo omenjenih šestih strank, da »z nekom ne bodo sodelovali«. Podobno predvolilno točko je v svojem včerajšnjem izpostavilo tudi 28 intelektualcev iz leve politične provinience. Vsi skupaj pa so zanemarili vse ostale predvolilne obljube, ki so jih pred volitvami dajale tudi omenjene stranke. Namreč, da bodo zmanjšale čakalne vrste v zdravstvu, da bodo razbremenile plače, da bodo vzpodbujale razvoj podjetij in ustvarjanje novih delovnih mest. Prvak SD Dejan Židan se je javno zavzel za nižjo obdavčitev plač ter pred kamerami v svojo vlado vabil NSI. Zdaj pred kamerami vabi Levico in s tem iz koalicije podi NSI.
Prvič v slovenski zgodovini se dogaja, da vlado sestavlja nekdo, čigar stranka je dobila nekaj več kot sto tisoč glasov in je prav tako brez izkušenj v državni politiki.
Marjan Šarec je pred volitvami obljubljal, da bo prodal NLB, prav tako je obljubljal neobdavčeno 13. in 14. plačo. Zdaj obljublja zgolj to, da se bodo pogovori s strankami, ki ne želijo v koalicijo z SDS, nadaljevali. Tudi Šarec je pred volitvami obljubil, da si za koalicijskega partnerja želi NSI, nič konkretnega pa ni storil, da bi jo tudi prepričal. NSI bolj kot stolčki zanima program, tega pa Šarec nima. Glavni program njegove koalicije je seveda, da z nekom ne sodelujejo, ne pa gospodarska rast, reforme in nadaljevanje privatizacije.
Nič čudnega, da se ob tem gospodarstveniki držijo za glavo in že prepričujejo stranke, ki naj bi bile sredinske, da vendarle sklenejo vlado, ki bo politično uravnotežena, kar pomeni, da bosta oba politična pola v njej enakovredno zastopana. To pa seveda ne moreta biti, če v vladi ne bo SDS, ki je v novem državnem zboru dobila 25 od 90 poslanskih sedežev. Od nove vlade gospodarstveniki pričakujejo nadaljevanje reform in privatizacije, ki bo omogočilo gospodarsko rast, boljše pogoje za vlaganja, nova delovna mesta in tudi boljše storitve javnega sektorja. Vse to pa prej omenjenih stricev in intelektualcev očitno niti najmanj ne zanima.
In ko zavračajo sklepanja »koalicije s politiko nestrpnosti, izključevanja, laži in ščuvanja«, kar sicer delno utemeljeno očitajo SDS, jih prav nič ne motijo koalicijski pogovori Šarca z Zmagom Jelinčičem, ki uporablja še bolj nestrpen jezik kot Janez Janša. Še več, zagovarjajo Levico, katere veljaki so v svojih izjavah prav tako nestrpni do katoličanov, zlasti pa do žrtev komunističnega nasilja.
Poleg tega Levica sama sebe šteje za »antisistemsko stranko«, torej stranko, ki zavrača obstoječo družbeno ureditev, kar pomeni, da je protiustavna in kot takšna sploh ne bi smela delovati v našem ustavno-pravnem sistemu. Zato je zadnji poziv levosučnih intelektualcev kvečjemu dodatni prispevek k slovenski politični blaznosti.