Relativni zmagovalec volitev je Janševa SDS, vendar gre za Pirovo zmago, saj je desnica v resnici največja poraženka volitev 2018. SDS je skupaj s Toninovo NSI zbrala le malo več kot tretjino poslanskih mest in je daleč od potrebne večine za sestavo vlade.
Volitve so desnici prinesle jasno sporočilo: Toninu ni uspelo premakniti NSI z ždenja na parlamentarnem obrobju že iz časa Ljudmile Novak, medtem ko močna SDS zagotavlja dolgoročno vladavino levice, tj. bloka strank Milana Kučana. To se je tudi zgodilo na teh volitvah, saj je na njih relativno zmagal Janša, absolutno pa blok strank, iz katerih vse poti vodijo h Kučanu.
Stranke Kučanovega bloka so skupaj dobile daleč največ glasov, vendar še vedno premalo, da bi same sestavile vlado. Sem spadajo Židanova SD, Cerarjeva SMC, Meščeva Levica, Erjavčev Desus in stranka Bratuškove. Vse naštete stranke združuje Kučanov skupni imenovalec, da izključujejo možnost sodelovanja z Janševo SDS. O Židanovi SD nam ni treba dolgoveziti.
Predvsem gre za Kučanovo stranko, saj je Kučan član te stranke. Še več, Židan je v predvolilnem Reporterju priznal, da si želi, da bi Kučan podprl SD pred volitvami. SD je trdo jedro nacionalnega interesa in zastopa nadaljevanje kulturnega boja. Kljub temu je Židan v predvolilnem obdobju večkrat ponovil, da bi sodelovali z NSI, z Janševo SDS pa nikakor.
Meščeva Levica prav tako spada v trdo jedro Kučanovega bloka. Ta stranka je v 2014–2018 najbolj jasno zastopala Kučanove ideje o zaščiti nacionalnega interesa, proti privatizaciji NLB in proti tujemu kapitalu, proti EU, Natu in globalizaciji na splošno, hkrati pa gre za najbolj poceni populistično stranko na področju sociale in pogrevanja »tekovina« rdeče zvezde.
Sam Kučan je v nedavnem intervjuju za Dnevnikov Objektiv priznal, da mu je program Levice najbližji, s čimer je jasno podprl to stranko. Hkrati je Mesec jasno izrazil željo po sodelovanju v vladi Kučanovega bloka in v isti sapi zavrnil kakršnokoli možnost sodelovanja z desnico – z Janševo SDS in Toninovo NSI.
V Kučanov blok jasno spada tudi Cerarjeva SMC. To je Cerar pokazal med štiriletnim vladanjem, zlasti z neprodajo NLB, s čimer je dejansko zaščitil Kučanovo idejo o nacionalnem interesu, pri čemer je NLB kot največja državna banka v središču omrežja pajdaškega kapitalizma. Da je SMC ključni del Kučanovega bloka, je Cerar dokazal tudi z brezkompromisnim bojem za drugi tir, od katerega si obetajo največjo korist vplivneži iz Kučanovega Foruma 21.
Cerar je tudi jasno in glasno zavrnil možnost povolilnega sodelovanja z Janševo SDS. Enako je tudi sporočilo Erjavčevega Desusa: čeprav je bil Erjavec že v dveh Janševih vladah, je s sklenitvijo koalicije s Kučanovim ljubljenčkom, Zoranom Jankovićem, dokončno prestopil v Kučanov blok. Med zveste pripadnice Kučanovega bloka spada še stranka Alenke Bratušek. Kučan je Bratuškovo 2013 nastavil za premierko, Bratuškova pa je po Kučanovem obisku spomladi 2014 presenetljivo odstopila – podobno kot Cerar, ki je odstopil zaradi nestrinjanja z odločitvijo sodišča v zvezi z drugim tirom Kučanovega Foruma 21.
V zadnjih soočenjih je potem Šarec naredil jasen obrat od parole»ne Kučan ne Janša«, ko je nedvoumno zavrnil sodelovanje z Janševo SDS, hkrati pa ni zavrnil sodelovanja s Kučanovim blokom.
V povolilni konstelaciji moči, v kateri je Janševa SDS relativna zmagovalka volitev, skupno najmočnejši pa je Kučanov blok, igra Marjan Šarec s svojo LMŠ vlogo »kingmakerja«. Šarec delno spominja na Gregorja Viranta iz volitev 2011, vendar še zdaleč ni Virant. Janša se je lani in letos na skrivaj dobil s Šarcem, da bi ga premamil v svojo koalicijo, saj je vedel, da sicer nima dovolj glasov za sestavo vlade.
Hkrati je javno igral svojo tipično dvojno igro in v svojih medijih z vsemi topovi nabijal po Šarcu, da bi mu zbil podporo, kot je med kampanjo 2011 počel z Virantom in njegovo Državljansko listo. Na koncu kampanje se je izkazalo, da Šarec vendarle ni drugi Virant, saj je koaliciji z Janšo rekel jasni »ne«. Virant je namreč govoril ne levo ne desno, potem pa je šel najprej v koalicijo z Janšo in nato še z Bratuškovo.
Dvojno igro je vseskozi igral tudi sam Šarec. Na kongresu je namreč razglasil »ne Kučan ne Janša«, češ da je čas za novo generacijo. Proti koncu kampanje je za Reporter zavrnil tako Janšo kot Jankovića (kot Kučanovo izpostavo) kot preteklost. Šarčeve izjave so lepo zvenele, vendar so bile izhodiščno lažne, saj mu po nobenih anketah ni kazalo na absolutno zmago 50+, kar bi mu edino omogočilo, da sam sestavi vlado, brez Janševe SDS ali strank Kučanovega bloka. Prav tako nikoli ni rekel, da bo šel v opozicijo.
V zadnjih soočenjih je potem Šarec naredil jasen obrat od parole »ne Kučan ne Janša«, ko je nedvoumno zavrnil sodelovanje z Janševo SDS, hkrati pa ni zavrnil sodelovanja s Kučanovim blokom. S tem se Šarec spušča v nevarne vode, saj bo njegova LMŠ zaradi relativno majhnega števila glasov pravi palček v primerjavi z blokom Kučanovih strank in bo zato Šarec prisiljen igrati po scenariju, ki ga bo pisal Kučan iz ozadja. Mala malica za Šarca, saj je vendarle profesionalni igralec!
Volilni rezultat je povsem po Kučanovem okusu. Relativni zmagovalec je sicer Janša, vendar bo zelo težko sestavil vlado. Na svojo priložnost tako že zdaj preži Kučanov blok s široko koalicijo strank, ki se bodo medsebojno borile za prevlado in druga drugo vseskozi izsiljevale. Kučan pa bo ravno zaradi te razdrobljenosti in frakcijskih bojev lažje vladal iz ozadja in uveljavljal interese svojega klana.
