Nekaj dni po lokalnih volitvah sem na spletni strani Časnik.si prebral zanimivo razmišljanje nekdanjega župana Ljubljane Jožeta Strgarja z naslovom Kako je Ljubljani zavladala levica. Zagotovo je to razmišljanje vredno naše pozornosti, sploh zato, če želimo razumeti dogajanje na slovenski desnici. Zame je še najbolj zgovoren ta del zapisa: »Strah pred odkritim javnim delovanjem in odkritim mišljenjem, ki ga je k nam prinesel in uveljavil komunizem, se je obdržal v različnih oblikah in ob različnih namenih še naprej, celo v današnji čas, ko ga ne bi smelo več biti.«
S tem stavkom se ne bi mogel bolj strinjati. Na prehodu iz nekega zatohlega nedemokratičnega sistema v demokracijo, ko smo prvič lahko svobodno kandidirali, ustanavljali stranke in volili, sem še razumel, da je strah ukoreninjen med komunisti, a sem iz leta v leto bolj spoznaval, da se je globoko zalezel tudi v stranke na nekomunistični strani. Sprva je sicer na tej strani, recimo ji pomladna stran, vrelo. Vrelo od demokratičnega zanosa, iz grl so vrele svobodne misli, ljudje so si upali povedati na glas, kar so čutili, medtem ko so se mnogi na drugi, komunistični strani strahoma potuhnili ali pa so se tisti najbolj izmuzljivi prebarvali in vrinili v vrste na novo nastajajočih strank.
Komunizem, predvsem pa komunistično ravnanje se je počasi vtihotapilo v stranke, ki so se pravzaprav ustanovile le zato, da bi s komunizmom enkrat za vselej prekinile.
V sprva demokratičnih strankah brez komunistične navlake se je počasi a vztrajno začel širiti najprej sramežljivo, kasneje pa vse izraziteje strah, za katerega smo upravičeno pričakovali, da je za vedno izginil. Jasna in svobodna misel je začela počasi izginjati. Tisti, ki so preveč govorili, ki so preveč mislili s svojo glavo, so bili odrinjeni na obrobje, drugi, ki so se tako kot nekoč v času komunizma podrejali novim gospodarjem ali velikemu vodji, so uspevali. Taki ljudje pa so uspevali in uspevajo tako na eni kot na drugi strani. Brez večjih razlik. Le da je lažje razumeti, če se to dogaja na tako imenovani tranzicijski levici, težje, ko se med tako imenovanimi pomladniki.
Dokler bo tako, se bodo v prestolnici in tudi marsikje drugje pri nas ljudje rajši odločali za originale (torej za tranzicijsko levico) kot za kopije originalov (t. i. pomladne stranke). Tako bo vse dotlej, dokler tisti posamezniki, ki so v očeh volivcev tudi neupravičeno označeni ali prepoznavni kot neke kopije originala, ne bodo vzeli stvari v svoje roke in storili vse, da bodo okrog sebe našli dovolj somišljenikov in z njihovo pomočjo predrugačili politiko tako imenovanih pomladnih strank.
Da bodo le te spet v pravem pomenu demokratične. Le v takem primeru lahko dr. Anže Logar, politik z veliko začetnico, prebije tranzicijsko in skorumpirano trdnjavo v prestolnici. Dokler ne bo drugače, bodo taki in podobni Logarji obtičali nekje vmes med skorumpirano levico in vse manj demokratično desnico, kjer počasi a vztrajno izginja svobodna misel.
Komunizem, predvsem pa komunistično ravnanje se je počasi vtihotapilo v stranke, ki so se pravzaprav ustanovile le zato, da bi s komunizmom enkrat za vselej prekinile
Na dobri poti do tega sta bila zagotovo tudi Ljudmila Novak in delno njen naslednik Matej Tonin. Vendar pa je vsaj zame storil napako, ko se je rajši odločil za lagodno življenje in sobivanjem z velikim vodjem v opoziciji, kot pa da bi v tej res čudni vladni koaliciji poskušal z znanjem, ki ga premorejo mnogi člani te stranke (vključno z Jožetom Strgarjem), znova postaviti temelje svobodnega mišljenja in odkrito javno delovanje v korist nas vseh.
Seveda bi ob takšni njegovi odločitvi oziroma odločitvi stranke za vstop v Šarčevo vlado letele puščice z vseh strani. Pravoverni komunisti bi se težko sprijaznili, da so del vladanja prepustili svojim naravnim nasprotnikom, prebarvani komunisti na drugi strani pa bi bili še hujši. Verjetno se je ravno zato Tonin odločil, da je svojo stranko popeljal v navidezni mir. Mirno pa bo le toliko časa, dokler bo poslušen velikemu vodji, ali kot pri nas radi rečemo, dokler bo »priden kuža«. Takšno ravnanje pa se zagotovo dolgoročno nikoli ne obnese.
Tako kot se ne udrihanje po vsaki oddaji, po vsakem članku, po vsakem intervjuju, skratka po vseh medijih, ki si upajo kdaj objaviti, poročati, napisati tudi kaj takega, kar enem ali drugemu velikemu vodji ni po godu. Verjemite mi, nikoli jim ni. Zato tudi v svojih medijih, ki jih imajo povsem pod svojo kontrolo, bistveno hitreje kot od njih kritiziranih mediji menjajo ljudi, ki so jih sami nastavili. Včasih je že mala napaka dovolj. Napaka, ki je v resnici samo v očeh tistih, ki so bili nekoč del ene in edine partije, in ki v resnici sploh ne vedo, kaj sta resnična demokracija in svobodna misel.
Velja si zapomniti še nekaj. Tako kot so komunisti nekoč pod pretvezo, da nas branijo pred tujci, v resnici iskali notranjega sovražnika, danes novodobni (ne)demokrati iščejo sovražnika v nas, ki še imamo svoje lastno mnenje. Sovražnike iščejo tudi v medijih, ki si tako mnenje še upajo objaviti. Zapisal sem, da velja si zapomniti. Dobro je tudi vedeti in se proti tem boriti. Ne s puško, ampak s svobodno javno besedo. S pravo demokracijo.