Zmedene, ker se stranke ne znajo ali nočejo pozicionirati na levo ali na desno in temu primerno vnašajo zmedo med tiste redke volivce, ki prihajajo na volišča. SDS je bila v času Franceta Tomšiča in dr. Jožeta Pučnika socialdemokratska, torej levosredinska, in vem, kako boleča je bilo za nekatere njene ustanovne člane selitev stranke na desno sredino. Ker tudi nekateri ugledni komentatorji ugotavljajo, da ne moremo več z gotovostjo trditi, da je neka stranka na desnici, druga na levici, jih dojemam kot pomladne ali nepomladne.
Torej jih ločim na stranke, katerih korenine so nastale v času slovenske pomladi in jim je bilo vsa povojna leta prepovedano delovanje, in na tiste, katerih korenine so pognale iz vrst ZKS. Z mnogimi preobrazbami, a bolj kot ne z isto ideologijo samopomembnosti, izključevanja, pretvarjanja in potvarjanja. To že kar dolgo opažam tudi marsikje na pomladnem političnem polu.
A vendarle vsakokrat na volitvah ravno med pomladniki poiščem tisto stranko ali kandidata, ki mi je najbližje. Po navadi izgubim, a ne obupam, čeravno se mi zdi, da se že četrt stoletja sprehajam iz poraza v poraz. Z redkimi izjemami, ki pa mi vendarle dajejo pomladni zanos in upanje. Očitno je tako občutenje ukoreninjeno v meni že od otroštva, ki ga je moja generacija knapovskih in delavskih družin doživljala vsak dan.
Privadili smo se, da ne bomo nikoli imeli toliko kot tisti, ki so bili del elite, partije. A tega nismo doživljali kot poraz. To nas je kalilo. Sploh, če so naši očetje znali ustvariti prijetno družinsko vzdušje in mame niso bile preveč razočarane, da ne živijo s princem na belem konju. Tudi več svobode smo imeli. Mi smo imeli Miklavža, božično jelko, lahko smo hodili k maši, medtem ko so bili za vse to otroci komunistov prikrajšani.
To je bila naša zmaga. Te svobode nam kljub pomanjkanju ni mogel nihče vzeti, mnogi smo jo nesli s sabo v čas samostojne in demokratične Slovenije. Porazi nas ne bodo strli in nas ne smejo. Predvsem pa ne smemo biti kopije tistih, ki zadnjih 27 let (pre)pogosto zmagujejo. Tako je bilo vedno tudi na predsedniških volitvah, na katerih še nikoli nisem zmagal oziroma ni zmagal moj pomladni kandidat.
Z Vilijem Kovačičem sva bila med tistimi, ki sva pozvala prvaka opozicije, da naj se na predsedniških volitvah stehta. Nisem, nisva bila uslišana. Škoda!
Čas je, da se vrnem k prvemu krogu predsedniških volitev. Z Vilijem Kovačičem sva bila med tistimi, ki sva pozvala prvaka opozicije, da naj se na predsedniških volitvah stehta. Upal sem in želel, da se stehtajo tudi vsi preostali predsedniki strank. Nisem, nisva bila uslišana. Škoda! Pojasnila povabljenih h tehtanju, da za predsednika držav ne kandidirajo nekdanji predsedniki vlad ali tisti, ki to želijo postati, me ne prepričajo. Nenazadnje smo imeli že dva predsednika, ki sta bila že tudi predsednika vlad (Drnovška in Pahorja).
Dva predsednika strank pa sta se vendarle stehtala: Ljudmila Novak in Andrej Šiško. Slednji je verjetno presegel pričakovanja, prvakinja NSI pa ne more biti zadovoljna z izkupičkom. Ne bom rekel, da je slaba predsednica stranke. Če drugega ne, ji je uspelo stranko utrditi in ji zagotoviti obstoj med parlamentarnimi strankami tudi na naslednjih volitvah. Z nekoliko drugačno, manj izključevalno politiko lahko pridobi še kakšen odstotek več. Do deset odstotkov.
Večje vprašanje je, kakšen je domet Janševe SDS. Nerad pišem, da je stranka kogarkoli. Za SDS (kot za nekoč Drnovškovo LDS) pa lahko mirno zapišem, da je Janševa. Nenazadnje je na čelu stranke najdlje med vsemi parlamentarnimi strankami, zato ne verjamem, da se kakšna pomembna odločitev sprejme brez njegovega »žegnja«. Zato toliko težje razumem, da se ni odločil kandidirati. Le tako bi se jasno pokazal njegov in domet stranke.
Še težje razumem, da sta SDS in Janez Janša sicer odlično predsedniško kandidatko Romano Tomc volivcem ponudila prepozno. Odločitev o njeni kandidaturi kakšna dva meseca prej bi ji zelo verjetno prinesla drugi krog. Zaradi tega so lahko njeni volivci jezni in razočarani nad njenimi 14 odstotki, spet drugi veseli, ker ji je kljub vsemu uspelo priti do spodobnega izida. Zdaj je, kar je.
Ostaja še vprašanje, ali ni SDS pred volitvami taktizirala in ji ustreza, da je Borut Pahor še vedno predsednik države. Kajti če bi zmagal v prvem krogu (upam si trditi, da bo v drugem), bi pomenilo, da ga ne bo na parlamentarnih volitvah, na katerih bi lahko zelo pomešal karte. Zdaj ko je v drugem krogu z Marjanom Šarcem, jih lahko premeša slednji. Če mu bo uspelo povezati nezadovoljne župane (z mačehovskim odnosom državo do lokalne politike) v neko »novo« stranko ali gibanje, bo še zelo napeto.
Nekaj pa so volitve dale tudi pomladnikom. Stehtale so domet Ljudmile Novak, Suzane Lare Krause, Angelce Likovič in odkrile Romano Tomc. Z njo in dr. Anžetom Logarjem ima SDS znova najmanj dva, ki sodita v rang Janeza Janše in ki lahko nadgradita njegovo delo.
IGOR GOŠTE JE ODGOVORNI UREDNIK ETV. KOLUMNA IZRAŽA STALIŠČA AVTORJA IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA
