vrtec, tommaso, avto Svet24.si

Na dvorišču vrtca avto do smrti zbil 4-letnika

Kavni aparat Svet24.si

Zaradi predrage kave poklical policijo, ta pa je ...

plinski-t Necenzurirano

Prazne obljube Hrvaške: Slovenija ostala brez ...

rtv slovenija bobo Reporter.si

Levica je leta »harala« po RTV, zdaj pa se je ...

kelsey wingert Ekipa24.si

Grozljivo! Novinarko 'pokosila' žogica, ki je ...

poroka-na-prvi-pogled Njena.si

Zakonci v eksperimentu ne nosijo svojih oblačil

doncic pm Ekipa24.si

Šok: Dončić ima zdravstvene težave, zadnjo ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Ko gledam, koliko strank kandidira na volitvah, se resno sprašujem, mar smo kot država še zmeraj v plenicah?

Deli na:
Ko gledam, koliko strank kandidira na volitvah, se resno sprašujem, mar smo kot država še zmeraj v plenicah?

Milena Miklavčič - Foto: Primož Lavre

Dr. Robert Ličen je pred dnevi na twiterju zapisal tole misel:«Ubogi so politiki, ki nimajo toliko samospoštovanja, da bi opozorili volivce na to, v čem so sami boljši od drugih, ampak gradijo podobo na tem, kako so drugi slabši od njih.«

Z enim stavkom je zajel vse tisto, kar je pri letošnjih volitvah zelo narobe. Bolj malo ali skoraj nič ne vemo o vsebinah volilnih programov, kajti nekateri od tistih politikov, ki bi želeli upravljati državo, nam raje na dolgo in široko razlagajo, s kom bi se igrali v peskovniku in s kom ne. Odkrito priznam, da mi takšna besedovanja niso blizu. Še več: težko jih prenašam že znotraj družine kaj šele v medijih ali – bognedaj – kasneje v parlamentu. Žal mi je, da sta prvorazrednost in drugorazrednost še zmeraj prisotna.

Žal mi je, da to zapišem, a me je resnično strah tistih, ki bi nas ponovno želeli povleči v leto 1960, oživiti socializem, razdeliti na nas in na vas. Strah me je groženj s sesalcem in obljub o davkih. Strah me je neprimernih, surovih, brutalnih, žaljivih besed in groženj. Strah me je polresnic, ki rade padejo na plodna tla tudi zato, ker ljudje marsikaj pozabljamo.

Srce me boli, ker je državljanom vseeno, kako bomo živeli. Desetletja so bili navajeni, da se ne da nič storiti, da »strici« tako in tako zmeraj naredijo po svoje. Če kaj, potem si želim, da bi bila udeležba na tokratnih volitvah plebiscitarna!

Spominjam se prvih volitev, ko je bilo na sceni prav tako veliko različnih strank. Eden od političnih komentatorjev je takrat dejal, da bo, ko se bo demokracija utrdila, bolje. Da bomo imeli tri, morda največ štiri stranke. Ne več. Danes, ko gledam, koliko jih kandidira na volitvah, se resno sprašujem, mar smo kot država še zmeraj v plenicah? Ne zmoremo narediti koraka naprej, se zresniti in dozoreti, kot se za državo, kakršna je Slovenija, spodobi?

Komu dati svoj glas? Odločitev bo težka tudi zato, ker bom morala – hočeš nočeš – spremljati vsa soočenja v medijih.

Svoj glas želim dati stranki, ki bo delovala povezovalno, ki bo upoštevala vse, četudi različno misleče državljane. S kandidatske liste bodo eden za drugim odpadali tisti, ki bodo, da le odprejo usta, blatili vse povprek. Zdraharji so mi že od nekdaj trn v peti.



Vesela bom političnih kandidatov, ki bodo razvojno naravnani. Ki bodo poskrbeli, da bo v naši državi čim več podjetnikov, kot je Boscarol in čim manj takšnih, ki razmišljajo, kako še dodatno opetnajstiti proračun in davkoplačevalske žepe.

V parlamentu želim stranke, za katere država ni Mati Terezija, ampak nekdo, ki državljanom omogoča delovna mesta in spodobno plačilo, da si dobrine, ki si jih želimo, lahko tudi kupimo.

Pozorna bom na tiste stranke, ki mi bodo omogočile, da mi bo zdravstvena zavarovalnica povrnila stroške, ne glede na to, ali koristim usluge v javnem ali zasebnem zdravstvu.

Pomembno mi bo tudi, kakšen odnos imajo do izobraževanja, podeželja, korupcije, sodne veje oblasti.

In kot pravi dr. Frane Adam, direktor Inštituta za razvojne in strateške analize: »Moje stališče je, da pravzaprav ni glavno vprašanje, kdo zmaga na volitvah. Ne bom rekel, da ni važno, ampak bolj odločilno je, kakšen tip vladanja se bo izkristaliziral po volitvah.«

Skratka, socializem z vsemi anomalijami vred sem že doživela. Želim si, da se ne bi nikoli več ponovilo to, kar smo imeli pred letom 1990. Želim naprej in ne nazaj. To je vse.