Takšne reakcije na zločinsko početje Putinove Rusije, Kitajske Ši Džinpinga ali Erdoganove Turčije so rutinske in namenjene domači publiki. To morajo politiki prepričati, da so boljši od »onih avtokratov«, zato radi »avtokrate« poiščejo že kar v lastnih vrstah. Tako je za vse kriv Donald Trump, ker naj bi bil kritičen do medijev, zaničljiv do človekovih pravic in populist, ki postavlja na prvo mesto svojo državo. Fašist brez primere!
Še bolj »ta pravi« so naši levičarji, ki klerofašiste prepoznavajo kar v domači desnici in Cerkvi, na tujem pa imajo poleg Trumpa v želodcu še soseda Plenkovića in Orbana, grda (tj. desna!) sta tudi avstrijski Kurz in italijanski Conte, sankcionirali bi »retardirano« Poljsko. Hkrati pa so brez zadržkov na trajnih medenih mesecih z Rusi, Kitajci, Turki, Venezuelci …
Zaradi takšnih politikov je zgodovinar Tony Judt ugotavljal, »da so bile nekatere ne-demokratične [liberalne] družbe [19. stol.] v marsičem boljše kakor demokracije za njimi. […] Zaskrbljen sem, ker se množična demokracija nagiba k ustvarjanju drugorazrednih politikov. Danes je večina politikov v svobodnih družbah podstandardnih. Bodisi da začnete z Britanijo in greste v Izrael, ali v Franciji in pogledate kamorkoli v Vzhodni Evropi, ali začnete v Ameriki in greste celo do Avstralije. Politika ni kraj, kamor bi šli ljudje samostojnega duha in širokih obzorij« (Thinking the Twntieth Century).
Ob tem uvidu ne bomo presenečeni, da se je tresla gora, rodila pa miš ob okrutnem umoru Hašodžija na savdskem konzulatu v Carigradu. Voditelji demokratičnega sveta so umor obsodili in napovedali sankcije proti Savdski Arabiji, če se dokaže, da ga je zagrešila. A v interesu vseh je, da se to ne zgodi. Predsednik Trump je naravnost povedal, da dogovora o prodaji orožja Savdski Arabiji, vrednega 110 milijard dolarjev, ne bo preklical, ker pomeni 600.000 delovnih mest v ZDA.
O Angležih, drugem največjem dobavitelju orožja, je Owen Jones v Guardianu zapisal: »Britanski establišment in savdska tiranija sta prepletena. Vezi med našo vladajočo elito in režimom, ki obglavlja oporečnike, izvaža terorizem in kolje jemenske otroke, so preveč donosne, da bi jih pretrgali.« Ko je kanclerka Merklova rekla, da je treba zaustaviti prodajo orožja arabski koaliciji, dokler se ne razišče umor Hašodžija, je predsednik Macron to označil za demagogijo.
Zakaj, pojasni Tony Fortin, predstojnik raziskav v Observatoire des armements: »V orožarskih pogodbah zagotavljamo vzdrževanje in servis, kar lahko traja desetletja. Nekatere francoske orožarske družbe so se namestile v tistih krajih in delajo s Savdijci. V Abu Dabiju je tudi izložba francoskega orožja. Vse to je odvisnost, ki smo jo zgradili sami in imamo sedaj zvezane roke in noge, zato se je tudi težje desolidarizirati s Savdsko Arabijo. Francija je postala ujetnica programov, ki jih je sama naredila.«
Humanitarne katastrofe, ki smo jim priča na Bližnjem vzhodu, so tudi posledica delovanja teh podstandardnih politikov na čelu demokracij. Seveda to ni od danes, ko je ponekod na oblasti desnica, ampak je (bilo) enako pod levico: Obama, Holland, Blair, Brown … Tudi begunska kriza je strel v koleno, ki so ga sebi in vsej EU sprožile tiste članice, ki trgujejo s smrtjo.
Vsekakor je zanimivo, da razne nevladne organizacije pri nas, ki so zlizane z oblastjo in v rokah podstandardnih voditeljev, reagirajo šele ob beguncih in ilegalnih migrantih, do vzrokov migracij, kot so trgovina z orožjem, diktatura in islam pa ne pridejo. To so tabuji, o katerih ne dopuščajo nobene demokratične in argumentirane razprave in še tako dobronamerno in razumno vprašanje, pomislek ali predlog ožigosajo za sovražni govor.
Edini način, da v množični demokraciji dosežemo minimalne standarde v politiki, je odprta politična razprava brez tabujev in cenzure, to pa je v enoumju politične korektnosti in sovražnega govora skoraj nemogoče.
Pričakovati je, da bodo za umor Hašodžija plačali statisti, samodržec Mohamed ben Salman (MBS) pa jih bo našel med oporečniki. To ne bi bilo prvič! MBS, ki je zakuhal vojno proti Jemnu, blokado Katarja, burleskno ugrabil libanonskega premierja Haririja itd., je pred dvema letoma dal obglaviti 47 »teroristov«, med njimi tudi vodjo savdskih šiitov.
Podobno, kakor je Erdogan neuspeli državni udar (še vedno ni jasno, ali ga ni pripravil kar sam!) izkoristil, da je spravil na hladno na tisoče političnih nasprotnikov, nataknil nagobčnik medijem in se dokopal do neomejene oblasti. V zadevi Hašodži igra Erdogan zaščitnika svobode in skuša stisniti v kot MBS, kar temu staremu političnemu mačku zazdaj odlično uspeva proti »medvedu, spuščenemu v naravo«, kot še imenujejo princa, ki se političnih veščin šele uči. A ne gre le za politiko, zanju je namreč v igri še bistveno pomembnejši vložek.
Obema namreč diši kalifat, tj. vodstvo sunitskih muslimanov, vsak pa zagovarja svojo interpretacijo islama. Erdogan je privrženec Muslimanskih bratov, rad pove, da je močna Turčija »udarna pest islama«, MBS pa vahabit, privrženec fundamentalističnega islama, zibelke džihadizma. Muslimanski bratje so v njegovi deželi prepovedani.
Čeprav je MBS obljubil »zmerni islam«, ta gotovo ni v ničemer podoben npr. bošnjaškemu, kakršen je tudi v Sloveniji. Dejansko je njegovo zanikanje, kar je že problem v BIH, kjer se muslimani pod vodstvom savdskih imamov radikalizirajo v džamijah, ki so jih zgradili Savdijci. MBS ima denar in z investicijami odpira vrata svojemu vahabizmu po vsem svetu. Tega si Erdogan ne more privoščiti, zato mu v spopadu z MBS zelo koristi umor Hašodžija, ki je bil muslimanski brat.
Ko državljani opažamo podstandardnost demokratičnih politikov, ne bi bilo slabo, če bi ob njihovi prepoznali tudi svojo. Teh in takšnih politikov ne bi bilo, če jih ne bi izvolili! Edini način, da v množični demokraciji dosežemo minimalne standarde v politiki, je odprta politična razprava brez tabujev in cenzure, to pa je v enoumju politične korektnosti in sovražnega govora skoraj nemogoče. Zato se razni MBS »lahko v brk režijo zahodnim demokratičnim deželam, ne da bi kaj tvegali,« kot zapiše Christine Ockrent v pravkar objavljeni knjigi Princ, skrivnost Arabije (Le Prince mystère de l'Arabie).
