Bralci naj mi tokrat izjemoma dovolijo, da bo ta komentar nekoliko bolj oseben. To sicer pritiče patetičnim kolumnistom tipa Crnković ali iztrošenim tretjerazrednežem, ki polnijo tajkunski papir idrijskega glasila Delo. Toda na mojo in urednikovo nesrečo, drugače tega kar nameravam napisati niti ne znam ubesediti. Leta 2000 sem imel srečo, da sem začel svojo publicistično pot pri Novi reviji, natančneje na mesečniku Ampak. Tedaj bi v Sloveniji težko našel prostor, kjer bi se bolje priučil publicistične obrti, celo več, po kakšnem letu pisanja sem postal področni urednik za gospodarstvo. Preden sem kot komentator začel pisati za Reporter in Finance, sem bil že »uredniško obdelan« in nekoliko tudi publicistično izučen.
Tisti čas je pri Novi reviji veljal enoglasni konsenz, da je slovenska tranzicija zgrešen eksperiment na rovaš omrežja, ki se je na novo izumil po letu 1991; da je takrat s strani levice lansirana in za nekaj časa pri desnici nekritično sprejeta teza o nacionalnem interesu navadna prevara, utemeljena na podmeni nacionalsocializma. Skratka nekaj ogabnega, kar je treba z gnusom zavreči. Leta kasneje je bil steber Nove revije Niko Grafenauer sprejet v SAZU. Ob tej priliki mi je dejal, da je ob srečanju s slovenskimi akademiki glasno spustil v prostor cinično pripombo, da med njimi »smrdi po zemlji«. Kaj mi je pesnik želel povedati, ne vem zagotovo, domnevam pa, da je mislil, da postarana, samozadostna in nase ponosna populacija inkontinentnih akademikov živi v prav posebnem oblaku lastne samopomembnosti in v veliki obsedenosti z lastnim likom in delom ter njihovo interpretacijo tako realnosti kot zgodovine. Tako sem jaz, takrat še študent, razumel velikega ljubitelja Hölderlina in privrženca autopoiesisa. Ali pa sem ga takrat tako hotel razumeti.
Potem se film vrti naprej, v leto 2017, ko pride tridesetletnica 57. številke Nove revije. Ob tej priložnosti nam je bilo dano izvedeti, da se pripravlja 57. številka 2.0. Pojasnjen nam je bil kontekst in povedano nam je bilo kdo bo sodeloval kot pisec. Odlični ideji, ki bi počastila tako velik dogodek iz slovenske zgodovine, se je pridružila kopica odličnih slovenskih publicistov in ... Jože Mencinger. Jože Mencinger? Jože Mencinger?!? To zasuka tok zgodovine 57. številke Nove revije v neko prav posebno smer in interpretacijo, saj je očitno, da je za Grafenauerja in ostanke Nove revije prav Jože Mencinger tisti, ki naj danes preroško piše o slovenski zgodovini na stičišču s prihodnostjo. Skratka to, kar v izvirni številki leta 1987 ni bilo dano Ljubu Sircu.
Jože Mencinger, ki ga je moj kolega Stanislav Kovač poimenoval za škodljivca, je namreč eden tistih, ki danes težko kredibilno piše intelektualne premisleke o slovenski prihodnosti in interpretira njeno zgodovino, kajti zanj je bila samostojna ekonomija nesmisel, lastna valuta šala, privatizacija pa ničvreden nateg državljanov. Če danes, tako kot Grafenauer, omenimo Mencingerja, potem lahko upravičeno dodamo še nekaj zakladov iz njegove bogate akademske kariere: napoved bankrota ZDA, študijo o tem, da neposredne tuje investicije zmanjšujejo gospodarsko rast; razlago, da je krizo v Sloveniji povzročil zlobni kazino kapitalizem, ponesen s poceni krediti, ki so jih tuji bančniki skorajda s pištolo na tilniku vsiljevali Kramarju, Naratu, Mesariču, Žajdeli, Hazabentu, Pesjaku, Pajenkovi in drugim velikanom slovenskega bančništva. Prav tako ga mirno lahko povežemo s kolapsirano idejo nacionalnega interesa, ki se je začela s kleptomanskim posilstvom slovenske ekonomije s strani Pivovarne Laško in končala v popolnem in absolutnem petmilijardnem kolapsu bančnega sistema, ki je za seboj potegnil večino slovenske ekonomije ter jo, kako jebeno cinično, predal v roke hrvaškim in srbskim tajkunom. Mencingerja skupaj z Grafenauerjem in 57. številko 2.0 lahko povežete tudi z vrhunskimi poskusi našega ekonomskega akademika v Iskraemecu in Delikatesi. Da o edinem človeku, ki mu je z njegovo kliko uspelo privatizirati del javne univerze (EIPF, d. o. o.), a je za nagrado postal še rektor te univerze, niti ne govorimo.
Kaj nam sporočaš, Niko? Je to prispevek k boljši Sloveniji? Naprednejši, manj zatohli in bolj svobodni? Je človek tranzicijskega režima in sopotnik mrež nekdo, ki bo kredibilno razpravljal o svobodi? Lani decembra je umrl največji ekonomist med nami, Ljubo Sirc. Človek, ki mu ni bilo dano objaviti prispevka v 57. številki Nove revije, ker to ni bilo oportuno, tako in tako ste pripravljali odgovor SANU in Dobrici Ćosiću, kajne? Namesto da se zgodovinska krivica izbrisa Sirca popravi in njegov prispevek končno objavi, je bilo očitno odločeno, da naj o ekonomiji beremo učenca Popitove šole Mencingerja. Leta 2017 nam torej ostanki Nove revije ne ponujajo ne liberalne ekonomije, ne tržne rešitve, ne svobode in odgovornosti, ampak simbol zatohlega nacionalističnega mreženja elit – Jožeta Mencingerja.
Ta skupina okoli 57. številke 2.0 se je namesto za prekinitev sramotne cenzure Ljuba Sirca raje odločila za nekaj drugega, nekaj s slabim spominom na udbovsko vrhuško iz NLB. Ekipa se ni odločila niti za najboljšega in najbolj spoštovanega intelektualca iz vrst liberalnih ekonomistov, Janeza Šušteršiča; niti za naslednika teoretske in kritične misli Ljuba Sirca, Bernarda Brščiča, kaj šele za verjetno najboljšega ekonomista med nami Igorja Mastena. Ne, o zgodovini, sedanjosti in prihodnosti nam bo znova predaval Mencinger, tokrat inkarniran in aboliran s strani Nika Grafenauerja. Mladina ga je abolirala že davno, nazadnje, ko je bil prvi podpisani v njihovi akciji proti privatizaciji tajkunsko-udbovskega gnezda NLB.
Pred nekaj leti je taisti Mencinger napisal uvod k novi izdaji Marxovega Kapitala. To danes očitno ponuja tudi ostanek kroga Nove revije. Povsem razumem, da s to izjavo tvegam skorajda dvajset let prijateljstva z Grafenauerjem, ampak Niko, nekdo ti vendarle mora povedati: začel si zaudarjati po zemlji, jebeni zemlj, prepojeni s sprevrženim tranzicijskim kapitalom. Niko, stari moj, zajebal si, postal si Mencinger.
