Med pomembnimi razlogi za dvom poglejmo dva: verodostojnost nekaterih držav, ki Dogovor sprejemajo, in zatiskanje oči pred trdoživostjo miselnih in vedenjskih vzorcev nekaterih skupin migrantov.
Dogovor izhaja »iz namena in načel Ustanovne listine OZN« in »temelji tudi na Splošni deklaraciji o človekovih pravicah«. A kaj ko se več držav sklicuje na mednarodno pravo samo, ko jim je to v prid, drugače ga pa krši. Med temi so tudi članice vplivne Organizacije islamskega sodelovanja (OIC). Ta se predstavlja kot »druga največja medvladna organizacija za OZN s 57 člani na štirih celinah« in kot »kolektivni glas muslimanskega sveta«. Šteje si v »posebno čast, da oživlja umo (islamsko skupnost) v povezano telo in aktivno predstavlja muslimane, ko zagovarja vse, kar je pri srcu več kakor 1,5 milijarde muslimanov na svetu.«
Še posebej jim je pri srcu šeriat (islamsko pravo), saj si ga želijo za državni zakon. Zato je OIC sprejela Deklaracijo človekovih pravic v islamu (Kairo 1990) kot protiutež Splošni deklaraciji. Na mestu je torej vprašanje, kako bodo članice OIC spoštovale Globalni dogovor, če zavračajo načela, na katerih stoji? Na šeriat prisega tudi večina muslimanskih priseljencev, kažejo ankete. Muslimani pričakujejo, tako v Deklaraciji evropskih muslimanov (Cerić 2006), da bo »šeriat priznan na področju osebnega statusa, npr. v družinskem pravu« (5f).
Pomeni to neenakost med spoloma, mnogoženstvo ipd.? Pričakujejo »politično svobodo, ki jim bo omogočala, da bodo imeli legitimne predstavnike v parlamentih evropskih držav« (5d). Imeli naj bi kolektivni status in svoje predstavnike kot npr. manjšini pri nas.
»Reformirati je treba evropsko imigrantsko politiko, ki je bila precej omejevalna do muslimanov« (5e), še pričakujejo. Z Globalnim dogovorom se bo slednje uresničilo, vse drugo bo potem lažje, ker Dogovor sakralizira multikulturalizem in z njim miselne in vedenjske vzorce prišlekov. Ti so, še zlasti muslimanski, v marsičem zanikanje evropskih (bi sicer čutili potrebo po islamskih deklaracijah človekovih pravic?!).
Če kdo misli, da gre za pretiravanje, naj vzame v roke knjigo Poslednji kristjani. Beg in izgon z Bližnjega vzhoda, ki je te dni izšla pri Mohorjevi. Andreas Knapp je v njej strnil doživetja in spoznanja, ki jih je dobil pri delu s prišleki v Nemčiji. Zgrožen je odkril, da muslimani, čeprav tudi sami trpini, ravnajo s svojimi krščanskimi sotrpini kruto in k temu navajajo svoje otroke.
»Potem je prišel čas v azilnem domu: kakor že pri drugih družinah se mi je tudi zdaj potrdilo, da kristjani pogosto pogrešajo solidarnost svojih muslimanskih sotrpinov. Osupnil sem, ko sem slišal, da muslimanski begunci na morju mečejo kristjane čez krov. Človek bi mislil, da kot pregnanci sedijo v istem čolnu.
Toda zaničevanje kristjanov je tako globoko, da včasih tudi prvinska človeška solidarnost ne deluje več. To velja celo za muslimanske otroke, ki so prišli v Nemčijo: tudi tukaj ravnajo tako, kakor so se naučili doma. Tako sovraštvo do kristjanov, ki ga že toliko rodov vcepljajo muslimanom, danes poganja strupene cvetove. Malega Isaaka so drugi otroci v azilnem domu redno dražili in ozmerjali, včasih celo tepli: 'Svinjino ješ – nečist si!'«.
Nič manj od protikrščanstva ni zastrašujoč muslimanski antisemitizem, ki se širi po Zahodu.
In kaj politika, mediji idr. o tem? »Oblasti in politiki pogosto nočejo priznati, da kristjane v azilnih domovih zatirajo njihovi muslimanski sostanovalci.« Ko je na to opozoril policijski sindikat, se je politika odzvala, »da se morajo muslimani strpnosti šele naučiti. Toda – nadaljuje Knapp – takega globoko zasidranega protikrščanskega stališča, ki ga razglašajo že dolga stoletja, se ne da odpraviti s prestopom meje ali s tečajem vključevanja.
Tudi sklicevanje politikov na to, da so prosilci za azil podpisali hišni red, po katerem je spoštljivo vedenje njihova dolžnost, se zdi hudo naivno.« Gotovo, Slovenci imamo z integracijo muslimanov z Balkana dobro izkušnjo. Toda integracija muslimanov iz dežel, kjer so manjšina, poteka drugače kakor iz dežel, kjer so večina in se islama oklepajo po črki.
Nič manj od protikrščanstva zbuja skrb muslimanski antisemitizem, ki se širi po Zahodu. O tem govori harvardski profesor Neil Kressel v raziskavi Sinovi svinj in opic. V njej pokaže na njegovo zakoreninjenost in razširjenost in kako ga spodbujajo najvišje avtoritete, ki se sklicujejo na Koran. Šejk Tantavi, rektor Al Azharja, je imel vse Jude za »sinove svinj in opic«, enako nekdanji egiptovski predsednik Mohamed Morsi. Kessel sprašuje: »Kaj pomeni za napredne ideje in prihodnost zahodne civilizacije dejstvo, da se s to eksplozijo sovraštva ne znamo spoprijeti?«
Z multikulturalizmom ne bomo izkoreninili vzorcev, ki ogrožajo temelje humane civilizacije. Bolj obetavno pot je ubral Abdennour Bidar v Odprtem pismu muslimanskemu svetu (2015). »Dragi muslimanski svet, sem eden tvojih oddaljenih sinov. Vidim, da si v bedi in trpljenju […], da rojevaš pošast: Islamsko državo.
Še huje pa je, ko vidim, kako se pogubljaš – izgubljaš svoj čas in svojo čast – ko nočeš priznati, da si to pošast rodil ti, iz svojih zmot in protislovij, zaradi večnega nihanja med preteklostjo in sedanjostjo, zaradi predolgotrajne nezmožnosti, da bi poiskal svoje mesto v človeški civilizaciji.«
Kaj utegne torej prispevati k ustvarjanju humane civilizacije in z njo urejene migracije? Po eni strani dosledno spoštovanje danih zavez in dogovorjenih pravil, tj. mednarodnega prava, po drugi pa kritično soočenje s samim seboj, svojimi miselnimi in vedenjskimi vzorci. Zato bo moral dogovor o migracijah, če naj bo uspešen, najprej vztrajati pri tem.
