Zvonko Hočevar iz UKC Ljubljana: Če greš v zdravstvu po sledeh denarja, veš, kdo ima interes
Zvonko Hočevar je bil vrhunski kirurg na oddelku za travmatologijo. Huda poškodba mu je onemogočila nadaljnjo kariero, zato je danes vodja trženja storitev v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) v Ljubljani. Prvič se je za mesto generalnega direktorja ljubljanskega UKC potegoval leta 2005, od leta 2013 do danes je s kandidaturo sodeloval na treh novih razpisih. Njegov program je bil precej radikalen: po njegovem je v UKC zaposlenih preveč ljudi, ki nimajo nikakršne povezave z medicino, zato bi jih odslovil. Meni, da brez velikih sprememb ni mogoče doseči izboljšanja poslovanja in se izkopati iz rdečih številk. Zanj je najšibkejša točka slovenskega zdravstvenega sistema rehabilitacija bolnikov. Mnogi so mnenja, da je bil prav zaradi do lobistov in vodilnih v UKC neprijaznega programa izločen iz zadnje tekme za novega generalnega direktorja. Uradna obrazložitev je namreč bila, da ima premalo vodstvenih izkušenj, čeprav je njegova biografija zares impresivna.
Primož Lavre
Že pred desetletjem ste bili kandidat za generalnega direktorja UKC Ljubljana, v zadnjih dveh letih pa trikrat. Leta 2013 je bila vaša prijava ocenjena kot primerna, pa svet zavoda UKC ni izbral nikogar, na naslednjem razpisu ste bili zavrnjeni, ker niste izpolnjevali pogojev vodenja, čeprav so bili povsem enaki kot za prejšnji razpis. Pri zadnjem razpisu marca letos je bila najprej težava, ker ste priložili potrdilo o nekaznovanosti, ki je bilo starejše od meseca dni, po tej dopolnitvi pa ste bili spet izločeni, ker naj bi imeli premalo vodstvenih izkušenj. Po vseh zapletih je zdaj v. d. generalnega direktorja postal Andrej Baričič, za vas pa se zdi, da vas svet zavoda UKC in lobisti v ozadju ne marajo preveč. Je razlog vaš preveč radikalni program?
Program je mogoče radikalen za tiste, ki bi želeli obdržati tako stanje, kot je, saj jim to ustreza.
To pa je?
Hočem reči, da je treba začeti delati strokovno, UKC Ljubljana bi bilo treba vrniti v sam svetovni vrh, predvsem pa je treba prenehati trošiti sredstva za stvari in zadeve, ki ne prispevajo k zdravju, a pri tem ne gre samo za denar. Kaj hočem povedati? Dobro poznam razmere v UKC Ljubljana, poznajo me bolniki in zaposleni, UKC šepa ravno pri vodenju, ki ni ne optimalno ne učinkovito. Nove zdravstvene tehnologije, zdravila in spremembe življenjskih navad ljudi pa staranje prebivalstva, podaljševanje življenjske dobe in spreminjanje zbolevanja, sili zdravstvene ustanove ne samo v nove in nove oblike zdravljenja, ampak tudi k sistemskim reformam načina poslovanja, ki v ospredje vedno bolj postavljajo zahteve po izvajanju vse bolj kakovostnih storitev ob čim nižjih celotnih stroških in z visoko zanesljivostjo in kakovostjo. To so posebnosti, ki zahtevajo novo organizacijsko strukturo. Vseh seveda ne morem našteti, naj omenim le, da bodo v prihodnosti uspešne tiste ustanove, ki bodo lahko zagotavljale celostno in neprekinjeno oskrbo – od ambulante in bolnišnične do vključno rehabilitacije. Zato pa je potrebno vrhunsko usposobljeno osebje na vseh področjih.
V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike Hočevar spregovori o množici zunanjih izvajalcev, ki se zajedajo v zdravstvene programe; o smotrnosti skupne nabave za vseh 26 slovenskih bolnišnic; razmišlja, zakaj imamo za isto porabljeno količino sredstev vedno več bolezni; pove, da šefi v UKC niso v stresu, zdesetkani delavci pa še kako; se obregne ob izjavo Simona Vrhunca, da je UKC v dobri kondiciji, in pove, v kakšni kondiciji dejansko je.
Ključne besede