Golob je te stranke dobesedno odstavil; ostala je oslabljena dedinja stare partije SD in njen razpolovljeni podmladek Levica. Ustvaril je formalne pogoje, da tokrat sestavi stabilno koalicijo in operativno vlado.
Kaj pa koalicijska pogodba? Je ta zanj odvečen papir? Bi njeno sestavljanje preden pridejo na dan z imeni le upočasnilo imenovanje ministrske ekipe? Nemčija je skoraj po natanko dveh mesecih koalicijskih pogajanj dobila »semaforsko« koalicijo, ki jo bodo tvorili rdeči socialdemokrati, rumeni liberalci in Zeleni. In podrobno koalicijsko pogodbo.
Koalicijska pogodba za Goloba ni kaj dosti pomembna; tako bo, kot bo rekel in na kakršne koncesije bo sam pristal. O kompromisih ne govori, le o hitrosti. Še preden je prisegel kot mandatar hoče demonstrirati odločnost in operativnost.
Ravna kot top menedžer, ki nastavlja nižjo raven menedžerjev. Ne obnaša se kot javni uslužbenec, kot bi radi na Mladini. Ne verjamemo, da se bo to dopadlo levičarski civilni družbi, ki so domišlja, da bo delal le za ljudi in ne kapitala.
Ne vede se tako, da bi s tem dal skromno vedeti, kako se mora še marsičesa naučiti. Koliko in česa se je v teh mesecih naučil, bomo videli iz napak; njega ali nižjih menedžerjev.
Bomo – medtem kot hara inflacija – potrpežljivo čakali na iz Golobovih ust obljubljeni skok dodane vrednosti in blaginje?