Nobene desnosredinske vlade ni mogoče sestaviti brez NSI. Še več, zgolj SDS in NSi verjetno ne bosta dovolj za oblikovanje vlade, v njej bi morala sodelovati še vsaj SLS, ki pa se bo glede na ankete zelo težko vrnila v parlament. Če SDS ne bo uspelo privabiti v koalicijo katero od drugih strank (Listo Marjana Šarca, SMC, Desus), ne bo mogla sestaviti vlade in njeni poslanci bodo spet v opoziciji.
V tem primeru bosta ostali le še dve možnosti: prva je nadaljevanje sedanje leve koalicije skupaj z Marjanom Šarcem ali celo z Levico, druga pa je oblikovanje sredinske koalicije, brez katere od sedanjih vladnih strank in v kateri bi sodelovala tudi NSI. Glede na to, da gospodarstveniki zelo hvalijo program NSI, prav tako jo želijo imeti v svojih vladah tudi že prej omenjeni politični veljaki, je verjeti, da bi bila takšna vlada razvojno naravnana.
Še več, verjeti je, da bi danes v Sloveniji veliko bolje živeli, če bi bila že v sedanji Cerarjevi vladi tudi NSI. Do tega pa ni prišlo, ker je reformističnemu programu NSI nasprotovala SD, poleg tega sta jo s koalicijskih pogajanj z SMC dobesedno odgnala Aleksandar Kešeljević in Milojka Kolar Celarc, ki sta nasprotovala njenim rešitvam v zdravstvu. Tako smo namesto nujne potrebne zdravstvene reforme dobili še najdaljše čakalne vrste v zdravstvu v vsej zgodovini.
A čeprav je bila NSI v opoziciji, ji je vendarle uspel podvig, na katerega je morala Slovenija čakati vse od propada komunizma in ustanovitve samostojne demokratične države. Že med koalicijskimi pogajanji sta se Ljudmila Novak in Matej Tonin z Mirom Cerarjem dogovorila, da bodo sprejeli ustrezni zakon, na podlagi katerega bodo lahko pokopali vse žrtve povojnih pobojev. Po zakonu o vojnih grobiščih to ni bilo mogoče, saj je vsakokratna leva vlada lahko ustavila urejanje prikritih vojnih grobišč, poleg tega ni bilo omogočeno niti financiranje niti pokop žrtev.
Šele na podlagi zakona o dostojnem pokopu je bilo mogoče pokopati tudi žrtve iz Hude Jame. Zakon je predlagala NSI, v skladu z dano Cerarjevo obljubo ga je podprla tudi njegova SMC ter poslanci Bojan Dobovšek, Franc Laj, Laszlo Göncz, Alenka Bratušek in Matjaž Nemec iz SD, zvest predsedniku Borutu Pahorju, ki vseskozi podpira spravne korake. Nasprotovali so mu v Levici, SD, polovica Desusa, Jani Möderndorfer in Mirjam Bon Klajnšček. V SDS zakona niso podprli, a mu tudi niso nasprotovali, zato so se vzdržali. Verjetno so bili preveč ljubosumni na ta dosežek NSI, da bi ga lahko podprli.
Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, kot se uradno imenuje, ni pomemben le za spravo, ampak tudi za obsodbo prejšnjega nedemokratičnega sistema. V prvem členu se sklicuje na resolucijo o mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov, ki jo je sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope leta 2006, ter na resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2009.
Slednjo je takrat SDS predlagala v potrditev tudi državnemu zboru, kar je leva parlamentarna večina arogantno zavrnila, zdaj pa je to NSI v sodelovanju z SMC uspelo spraviti v enega od spravnih zakonov. To je bil najbrž tudi razlog, da so mu nasprotovale prej omenjene leve stranke.
A NSI je uspela še ena velika stvar: leta 2009 je sprožila ustavni spor zaradi Titove ceste, kot je štajersko vpadnico v Ljubljano poimenoval mestni svet pod vodstvom župana Zorana Jankovića. Ustavno sodišče je dve leti pozneje sporni akt razveljavilo, ta pravna zmaga pa je NSI na volitvah nekaj mesecev pozneje vrnila v državni zbor. V obrazložitvi so ustavni sodniki izrecno zapisali, da je vsako oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima protiustavno.
Vseh teh pravnih bitk za normalno, evropsko Slovenijo, brez Titove ceste v prestolnici in za pokop žrtev komunističnih pobojev, ni izvojevala SDS kot največja pomladna (desnosredinska) stranka. Še več, vsakokratna Janševa vlada se je temu izogibala, ker ni hotela poglabljati »ideoloških sporov« iz preteklosti. Tako Hude Jame niso odkrili v času prve Janševe vlade, prav tako tudi vprašanja pokopa žrtev niso uredili v času druge Janševe vlade.
NSI ni nikoli izključevala nobene politične stranke, vedno je bila odprta za pogovore z vsemi družbenimi skupinami, nikoli se ni šla vojne z mediji, z nikomer ni obračunavala po družbenih omrežjih ter iskala heretike oziroma premalo pravoverne.
SDS tudi ni sodelovala tudi v ustavnem sporu zaradi Titove ceste v Ljubljani. Ko sem takrat glede pridružitve tej pobudi spraševal uglednega Slovenca, ki so ga kot gimnazijca zaprli na Goli otok, me je zavrnil z obrazložitvijo, da med pobudniki ustavnega spora ni nikogar iz Janševega kroga. Res pa je druga Janševa vlada poskrbela, da je bilo vso gradivo nekdanje Udbe izročeno Arhivu Slovenije, kjer je zdaj na vpogled vsakemu državljanu.
Prav tako NSI ni nikoli izključevala nobene politične stranke, vedno je bila odprta za pogovore z vsemi družbenimi skupinami, nikoli se ni šla vojne z mediji, z nikomer ni obračunavala po družbenih omrežjih ter iskala heretike oziroma premalo pravoverne. Zaradi svoje odprtosti in sodelovanja je bila sama pogosto tarča napadov in različnih nesmiselnih insinuacij. Tudi zaradi tega je koalicijsko in družbeno sprejemljivejša od veliko večje programsko sorodne stranke.
Zato je tudi verjeti, da bo vsaka vlada z NSI – tako desna kot sredinska – ne le razvojna, ampak tudi spravna. V takšni vladi bi se lahko nadaljevala prizadevanja za spravo med Slovenci in za dosledno izvajanje vseh spravnih zakonov. Prav tako je verjeti, da bi v tudi v sredinski vladi, četudi bi bila NSI zgolj manjši koalicijski partner, lahko preprečila kakršne koli spremembe ustave mimo širokega konsenza z opozicijo in vsemi družbenimi skupinami.
Še posebej, če bi bile te ustavne spremembe usmerjene v zanikanje vseh dosedanjih dosežkov na področju sprave. V takem primeru bi NSI s sodelovanjem v vladi lahko dosegla celo več, kot če bi skupaj z SDS ostala v opoziciji. Poleg tega bi bilo sodelovanje NSI v vsaki vladi zagotovilo, da bo ta končno izpeljala nujne gospodarske reforme, zaradi katerih bomo Slovenci lahko na dolgi rok bolje živeli. Vse to pa se bo lahko zgodilo le, če bo na teh volitvah dosegla prepričljiv rezultat.
