Pred drugimi volitvami za predsednika republike v samostojni Sloveniji se spominjam pomenljive podrobnosti. Skupaj z Jožefom Bernikom, kandidatom strank slovenske pomladi, smo se spuščali po stopnišču Zavoda Svetega Stanislava v Ljubljani, ko sem ga – v začetku novembra 1997 – vprašal, ali namerava Janez Podobnik v resnici kandidirati za predsednika RS. Odgovoril mi je pritrdilno: Janez Podobnik je v resnici kandidiral in razbil pomladni blok. Milan Kučan je zmagal v prvem krogu s 55 odstotki prednosti. Volilna udeležba je bila skoraj 70-odstotna.
Iz te zgodbe se nadalje spominjam nekaj pomembnih stvari. Jožef Bernik je za svojo kampanjo v fizični obliki na stranko Slovenskih krščanskih demokratov (Beethovnova ulica 4 v Ljubljani) prinesel 70.000 ameriških dolarjev. Kam je ta denar poniknil, ne ve nihče. Ali pač? Ve se, da sta Hilda Tovšak in Jože Zupančič (tedaj predsednik sveta SKD) zbirala podpise za tistega predsedniškega kandidata, ki se mu je pozneje pomotilo v glavi in se je šel namočit v Savo.
Četudi favorit udbopartijske desnice je Marjan Cerar svojo pot sklenil na način, ki mu ne more biti v čast: vstopil je v stranko svojega soimenjaka Mira Cerarja (SMC), iz nje pa so ga vrgli, češ »da Cerarjevo vedenje v javnosti ni sprejemljivo, saj da prek elektronskih sporočil ali v osebnih stikih žali vsevprek, od krajevnega župnika do ljubljanskega župana in posamezne četrtne svetnike«.
»Slovenska pomlad« je takrat napravila vse, da Jožef Bernik, ki je bil v resnici pravi demokrat, ne bi uspel. Od Cerarja do Podobnika preko Hilde Tovšak (gojenka Muharema Bolića, federalnega partijca in direktorja Vegrada): vsi so se angažirali, da bi se v RS nič ne spremenilo. Volkovi v ovčjih kožuhih.
In se tudi spremenilo ni nič. Danes Janezov brat Marjan Podobnik po tem, ko je izvornega Demosovega volivca izdal spet in spet, ponovno išče svoj prostor pod soncem. A Marjan Podobnik ni kdorkoli si bodi. Ko so s Francetom Zagožnom razbili združeno stranko SLS-SKD (leta 2000) je postal direktor Telekoma. Kam je izginil denar od terenskih raziskav, ki so jih opravljali kar v njegovi lastni družini, še po dvajsetih letih ni sposoben pojasniti.
Je pa Miran Kramberger, namestnik direktorja Telekoma v času, ko je bil tam predsednik Marjan Podobnik, piscu teh vrstic zaupal naslednjo informacijo. Poleti 2000 je Marjan Podobnik kot direktor Telekoma izginil. Tri tedne ga ni bilo mogoče ne priklicati ne dobiti. Po treh tednih je namestniku predsednika uprave uspelo locirati, kje je njegov predpostavljeni. Bil je … na kraju neslavnega imena. Soočenje z Miranom Krambergerjem, piscem teh vrstic in osebo, ki je predmet razprave, lahko to razkrije.
Marjana Podobnika genocid nad perutnino v Kokobelu ne moti, da se ne bi ognjevito razburjal nad tem, kar počno slovenski volkovi. Kdo pa je pobil več domačih živali?
Marjan Podobnik je po mojem skromnem medicinskem znanju človek, ki ga obvladujejo ciklusi: iz etap navdušenja gre v etape globoke zamrznjenosti: iz njih ga nenaden impulz spet požene kvišku. Kot je za takšne ljudi značilno, jim vsebina njihovih dejanj pomeni bistveno manj od impulza, ki jih vleče kvišku – ali spušča na tla. Za to je Marjan Podobnik lahko vse: poštenjak, ko to ni, pomladnik, ko služi Janezu Drnovšku in konsolidira vladavino udbomafijske nomenklature, narodnjak, ki se udinja slovenskim okupatorjem, Srbom.
Lastnik Kokobela, ki je pomenil pogin desetin tisoč piščancev, tako da si je Marjan Podobnik v Srbiji prislužil (bojda) bajeslovni vzdevek »pileća smrt«. Spomnimo se tudi bajeslovnega ministra za zdravstvo, Marjana Jereba (1997–2000), ki je vse popoldneve po kosilu prespal doma (Ferentove vile v Ljubljani), da so dobavitelji medicinske opreme lahko na udbomafijski način služili še in še novcev. »Jaz vas pustim pri miru, vi pa mene!«
Njegova žena Berta Jereb je imela kontrolo nad vsem in se niti najmanj ni pritoževala. Marjan Podobnik je Jerebe nastavil v vlado, je že vedel zakaj. To, da se je v času ministrovanja Marjana Jereba prelilo toliko in toliko milijonov v privatne žepe mafijskih dobaviteljev, ne Jerebov ne Podobnika ni motilo v njuni poštenosti. Tako kot Marjana Podobnika genocid nad perutnino v Kokobelu ne moti, da se ne bi ognjevito razburjal nad tem, kar počno slovenski volkovi. Kdo pa je pobil več domačih živali?
Tega zapisa pa bi tudi ne bilo, če ne bi prejšnji teden odšel Ivan Oman. Njegov zet Marjan se je spet – brez kančka sramu postavil v prvo vrsto žalujočih. A tu je potrebno obuditi nekaj zgodovinskih dejstev. Ivan Oman je iz stranke SLS, ki jo je vodil Marjan Podobnik, zaradi istega Marjana Podobnika tudi izstopil. Prišel je v stranko Slovenski krščanski demokrati, kjer je bil po načelu nacionalne liste izvoljen v parlament (mandat 1992–1996). Spominjam se, da sem v mnogih pogovorih, ki sem jih z njim imel, v njem zaznaval pravo nasprotje tega, kar sem prepoznaval v Podobnikih.
Če je Jože Bernik dejal, da beseda velja, je bilo to res tudi za Ivana Omana. Ivan Oman je imel najslabše mnenje o slovenskih politikih, še posebej o tistih, ki so izšli iz nekdanje partijske nomenklature ali ZSMS. Leta 2000 je Andrej Bajuk kot predsednik vlade iz arhivov vlade SRS pridobil dokument, iz katerega je očitno razvidno, da je konec osemdesetih Janez Podobnik kandidiral na listi ZSMS.
Žal sem ta dokument nekam založil (v tisočih knjigah in dokumentih, ki so v moji delovni sobi ni to nič nenavadnega, a z nekaj truda ga lahko najdem). Tudi v doktorski disertaciji Rosvite Pesek stoji zapisano, da je bil šele Ivan Oman tisti, ki je SKZ pripeljal v Demos in ga sploh vzpostavil kot takega. Podobnika sta namreč svojo pot videla z ZSMS-LS.
Ivan Oman je bil junija 1997 predviden kot protikandidat Lojzetu Peterletu na novomeškem kongresu SKD. Četudi je Hilda Tovšak zlobirala veliko delegatov, bi ga Oman premagal. Krščanska demokracija bi ostala. A tedaj je neki drug zelo nadobudni mladenič hotel postati generalni sekretar SKD, da bi preko Omana splezal tja, kamor sta prilezla »opevana« brata: Ivan Oman je bil neizprosen: enega Marjana Podobnika sem naredil, dveh ne bom. In ni kandidiral.
Ne krščanske demokracije ne SLS ni več na političnem prizorišču. Z nekoliko distance se bo šele razumelo, kaj je pomenil Ivan Oman za slovensko demokracijo.
