Ker je bilo o prvi že veliko izrečenega, se posvetimo drugi. Psihoanaliza je sicer korelativna marksizmu, predvsem pa ga podpira v eni sami točki: marksizem je učil, da se mora človek odreči osebne identitete, da se lahko stopi v brezrazredno skupnost – in tako na oltar oblasti položi največ, kar ima, svojo individualnost in svobodo, je freudizem ponudil »psihoanalitični« temelj tega. Freud je učil, da človek ni svoboden, niti ne premore individualnosti.
Problem psihoanalize, kot jo je koncipiral Freud, je, da je zasnovana na protislovjih, ki nimajo najmanjšega stika z naravo bitja homo sapiens sapiens. Če začnemo pri temeljih psihoanalize: osebnost človeka naj bi bila razdeljena na tri plasti: na id: to je nezavedno: ta nas določa v temelju: za njegovo izpolnitev skrbita dva nagona: eros in tanatos: eros je seksus, spolni nagon, tanatos pa je želja po izničenju. K izpolnitvi enega in drugega naj bi človeka gnal libido.
Naslednja plast je plast ega: jaza: to je zavestno stanje človeka. Najvišja plast pa je plast nadjaza: super ega: to je plast notranjega imperativa človekove uresničitve, morale in religije. Te predpostavke so protislovne: ne samo same v sebi, temveč tudi ena v odnosu do druge: če človeka vodi podzavedno in določa tri četrtine njegove dejavnosti (psihoanaliza), podzavedno pa tvorita eros in tanatos, kako je potem mogoče, da en del podzavednega prevzemajo docela nasprotne težnje kot drugega. Marie François Bichat, eden od utemeljiteljev sodobne medicine, je postal znan po izreku, ki so ga za njim povzeli mnogi, tudi Nobelovi nagrajenci: »Življenje je skupek funkcij, ki se upirajo smrti.« Če bi Freudove psihoanalitične teorije držale, bi človeštvo izumrlo, saj bi ne zdržalo elementarne psihološke kontradikcije.
Človeka ne vodi podzavedno niti ga ne vodi težnja po izničenju. Niti ni človekova dominantna določilnica, kot je učil Freud, latentna ali zatrta seksualnost. Eden najmočnejših nagonov, ki omogoča ohranitev vrst (človeške tudi), je materinski nagon. Kako tega uskladiti z glavnima freudističnima komponentama, z erosom in tanatosom? »Rima niso ljubili, ker je bil velik; Rim je bil velik, ker so ga ljubili,« tako se glasi ena od starodavnih modrosti. Ljubezen do domovine in z njo povezana želja po svobodi sta eni najpomembnejših določilnic človeka. Kako to uskladiti s Freudovimi teoremi? Kako uskladiti vrhunski šport, ki je na Zahodu navzoč od olimpijskih iger stare dobe, z erosom, tanatosom, prikrito seksualnostjo kot glavnim vodnikom človeka?
Sigmund Freud je eden največjih psihičnih bolnikov sodobnosti: anksiozna stanja svoje duševnosti je projiciral na celoto človeštva, to je njegov neodpustljivi greh.
Freud je učil, da je vera kolektivna histerija (marksizem pa, da je vera opij za ljudstvo, kar je isto). Vera naj bi služila blaženju človekovega strahu pred smrtjo. A kako je to mogoče uskladiti s tanatosom, gonom po smrti in samouničenju, ki je najgloblje vložen v človeka? Spet novo protislovje.
Zgodovina človeštva pa sama po sebi izpodbija freudistično psihoanalizo. Ne vodi je ne seksus ne tanatos, temveč sile, ki so temu nasprotne. Zato poznamo umetnost, znanost, arhitekturo, filozofijo, medicino. Kaj ima s spolnostjo in smrtjo opraviti Michelangelov Mojzes; kaj pristanek Apolla 11 na Mesecu; kaj izum penicilina; kaj Molièrove komedije in Cervantesov Don Kihot?
Je pa po svojih človeških močeh Freud prispeval k temu, da se je vsaj ena usodepolna mantra njegovih »psihoz« uresničila, tista o tanatičnem značaju človeka. Šlo je celo za »nadčloveka«, kot je v svojih izkušnjah »nadjaza« sam predvideval. Freud je bil po poreklu Jud: a ko so ga nacisti prišli iskat leta 1938., jim je napisal vdanostno formulacijo, ki jo je zgodovina pač ohranila: »Gestapo lahko samo priporočim« (»Ich kann die Gestapo jedermann auf das beste empfehlen)«. Imel je možnost, da na listo, ki mu je omogočala odhod v Združeno kraljestvo, uvrsti šestnajst imen. Tega ni storil. Ta opustitev je kot neposredno posledico prinesla smrt štirih od njegovih petih sestra: Regine, Mici, Adolfine in Pavle. Umrle so v koncentracijskih taboriščih med letoma 1942 in 1945.
A Freud uživa vso srečo v svetu, ki je nastal na temelju tistega, kar si je tolikanj želel zrušiti. To je bil svet racionalnega, kartezijanskega principa in zahodnega človeka, ki utira pot v prihodnost. V današnjem svetu – obstajajo kljub temu izjeme (ZDA so na prvem mestu), prosperirata dve vrsti ljudi: popolnoma normalni, sivi povprečneži in popolnoma abnormalni, polnori ljudje. Zlata sredina, ki omogoča vzpon civilizacije, je v Evropi – celini, ki ji je svoje življenje zapisal Freud – izginila. Normalen človek je pred zgolj dvema alternativama: obsojen je bodisi na polnore, bodisi na povprečneže. Slovenci sploh: prosperira tip ljudi, ki sliši na osebne karakteristike Slavoja Žižka na eni in novega evropskega komisarja Janeza Lenarčiča na drugi strani. V Evropi je na eni strani nekdanji predsednik Evropske komisije, Juncker, na drugi pa njegov izzivalec Manfred Weber.
In »izumitelj« psihoanalize po vseh modernih kriterijih sodi med (pol)nore. Ne samo da se je – čisto po nepotrebnem – angažiral v udejanjanju antisemitskih zakonov (iz svojih društev je črtal Jude), temveč je večino ustvarjalnega življenja preživel pod vplivom drog. Bil je eden največjih promotorjev kokaina, ki ga je redno užival, kot kruh. Prakticiral je hipnoze vseh vrst in kot večni nepotešenec (spolni odnos je imel z eno samo žensko, materjo svojih otrok), nenehno fantaziral o lepšem spolu.
Pozno dvajseto stoletje, predvsem pa postmoderna, je čas ponorele, ekstatične in samorazkazovalne spolnosti. Povsod je spolnost: tudi pri reklamah za zobno pasto.
Če gre kaj priznati Freudu, je to, da je v teorijah, s katerimi je hotel označiti človeštvo v splošnem, označil zgolj sebe oziroma polpsihopate njegovih sort. Ampak s tem si človeštvo ne more kaj pomagati. Največja dediščina njegove »misli« je »izum« Ojdipovega kompleksa.
Ta uči, da otroček moškega spola želi izriniti očeta, tisti, ki ima kromosome XX, pa mamo. Čeprav je »pogruntavščina« onkraj vsake kritike, je imela neverjeten vpliv na drugo polovico 20. stoletja in na stanje sodobne civilizacije, v kateri se uveljavljajo najbolj primitivne prvine seksualnosti, tiste, spričo katerih je tudi incest malenkost. Berite sodobno francosko prozo, Houellebecqa, na primer.
Ojdipov kompleks je pomenil instrumentalizacijo spolnosti v dobesedno postnatalnem stanju, predvsem pa v stanju, ko njegovi akterji niso sposobni nikakršnih elementov racionalnega mišljenja: slednje, kot vemo – pri odraslih spolnost šele vzpostavlja.
Obstoja Ojdipovega kompleksa ni nikoli nihče dokazal, najmanj Freud. Dokazati pa se z lahkoto da, da to, kar je Freud trdil, glede na vsebino mita sploh ne obstaja. Kralj Ojdip ni vedel, da sta Lajos njegov oče in Jokasta njegova mati. Ko je to izvedel, je izpeljal iz svojega spoznanja najtežje konsekvence. Mati se je obesila, on pa si je iztrgal oči z njenimi sponkami.
Je pa Ojdipov kompleks ponesel Freudovo sporočilo daleč v nori čas, ki mu pripadamo. Pozno dvajseto stoletje, predvsem pa postmoderna, je čas ponorele, ekstatične in samorazkazovalne spolnosti. Povsod je spolnost: tudi pri reklamah za zobno pasto. Poudarek današnjega sveta je na patološki seksualni obsedenosti: ta seva od povsod: nikjer pred njo nismo več varni.
Slavoj Žižek je ena največjih zablod sodobnosti.
V tem je velik pomen Sigmunda Freuda in njegovih blodenj za današnji svet. To je svet laži: psihoanaliza freudističnega ali lacanovskega tipa je univerz laži, prvenstveno zato, ker je vse izpeljano iz napačnih premis. To je veda, ki bi jo bilo treba z zakonom prepovedati: kot marsikaj drugega. Freudistična psihoanaliza je toliko znanost, kot bi bila matematika, če bi kdo začel trditi, da njena osnovna počela ne držijo. Da je dve in dve sedemnajst.
Problem sodobnega sveta: in moderne Slovenije, v kateri je na mesto marksistične filozofije stopila lacanovska šola (Žižek, Dolar), je, da nas ti ljudje vlečejo za nos, ne da bi se temu lahko sami uprli. Šele ko se bodo ovedli študentje in bodo na vrata kabinetov, za katerimi bivajo profesorji »psihoanalize«, začeli trkati z bolj odločnimi kretnjami, se bo nekaj zgodilo. In ko se bo opogumil Prvi človek (tak je tudi naslov Camusovega eseja), ki mu razpadajoči Freud jemlje dostojanstvo – ter upanje – in bo rekel: dovolj!
V času splošne dekadence bo vsak signal – znamenje novega upanja.