peterka1 Svet24.si

Primož Peterka in njegovih dvanajst kitajskih ...

čas Dobra karma

Tedenski horoskop: vi boste določali svoj čas in...

horoskop_astro_napoved Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 16. decembra

Reinhard Heydrich Svet24.si

Grob 'arhitekta holokavsta' odprt

srečna ženska Dobra karma

12 astroloških znakov in hvaležnost do konca ...

dejan-krajnc Njena.si

Koliko je bila vredna irokeza Poskočnega Dejana?

ksenija sešel zadnje slovo Njena.si

'Ksenija hvala bogu ni več trpela, ni čutila ...

Kolumnisti

Italijanski fašizem in jugoslovanski komunizem sta le dve podobi istega fenomena

Deli na:
Italijanski fašizem in jugoslovanski komunizem sta le dve podobi istega fenomena

Dr. Boštjan M. Turk - Foto: Bobo

Zakaj je italijanska republika podelila odlikovanje Josipu Brozu (leta 1969, odlikoval ga je tedanji predsednik Giuseppe Saragat), ni jasno. Najmanj, kar je jasno, je, da si človek, ki ga eminentne revije na planetu uvrščajo med deseterico najbolj krvavih oseb 20. stoletja, tega ni zaslužil.

V tem smislu je legitimna izražena volja, da se to odlikovanje tudi posthumno odvzame. A v globljem pogledu sta italijanski fašizem in jugoslovanski komunizem zgolj dve podobi istega fenomena. Istočasno s pobudo o odvzemu odlikovanja se pojavlja tudi druga. Namreč ta, da bi avantgardnemu pesniku Gabriellu D'Annunziju postavili spomenik v Trstu, pač na stoto obletnico njegove zasedbe mesta Fiume ali Reke.

Pesnik se je v zgodovino vpisal po tem, da je bil tako rekoč edini, ki se je šel ofenzivno vojno zoper tujo državo. Pesniki so se bojevali za svoj narod in za interese svoje republike ter za to dali tudi življenje (eden največjih genijev francoskega verza Charles Péguy, na primer). Ob zavzetju Reke se je razglasil za »Duceja« (to je bilo tri leta pred njegovim »izzivalcem« Benitom) in svojo poezijo ponudil kot novo platformo italijanskega imperialnega interesa, ki se je tedaj jasno kazal kot fašizem.

Kot ljubitelj poezije tudi povem, da je med tistim, kar je D'Annunzio priobčeval kot poezijo in vrhovi siceršnje italijanske književnosti (na primer Božanska komedija ali Rime sparse / Razsute rime Petrarke) neskončna razlika. Ne v prid D'Annunzia. Ta se je v zgodovino zapisal kot politično angažirani pesnik, tako kot nekdaj pri nas Matej Bor in Ciril Zlobec, katerih poetična vrednost je enaka kalorični vsebnosti lišaja v alpskem visokogorju. Preberite kakšen verz iz tega tandema in boste razumeli.

A D'Annunzio ima v sosednji Italiji danes status malega božanstva. Po njem so poimenovana letališča (Brescia), univerze  in sedaj bo dobil tudi spomenik v Trstu, izhodiščnem mestu za pohod italijanske iredente proti »življenjskemu prostoru«, slovenski in hrvaški Istri in Dalmaciji.

Italijani so – podobno kot Nemci – na Slovane vselej gledali kot na inferiorna bitja. Postavljali so se s svojo kulturo: ki pa je, mimogrede, bleda senca francoske, izražali teritorialne pretenzije. Kdorkoli danes v Evropi gleda dlje, vidi, da je zaradi političnega vodenja stara celina v nepovratni krizi: meje so se v zadnjih sto letih risale že večkrat in se utegnejo v najkrajšem času spet.

Fojbe so napolnili Titovi gverilci: res pa je tudi, da italijanski rasizem med drugo svetovno vojno v odnosu do okupiranega prebivalstva ni poznal nobenih meja: grozodejstva italijanske soldateske (Maria Robottija) so presegla vse. Kot smo pisali, ga je po vojni rešila prav amnestija notranjega ministra (1946),  ki je bil tudi šef italijanskih komunistov, Palmira Togliattija. Italija ni poznala ne defašizacije ne dekomunizacije.

V istem letu, ko je D'Annunzio začenjal svoj pohod na Reko, so se stvari izredno zaostrile na ravni pritiskov na ljudi, ki jim je bilo slovenstvo (slovanstvo) osnova identitete. Med njimi se je izpostavil Anton Mahnič, sicer v slovenski kulturi poznan po dveh stališčih, ki sta eno z drugim kontradiktorni. Bil je velik ljubitelj  glagolice. Kot škof na Krku se je zavzel za pisavo, ki je bila jedro narodne in kulturne identitete južnih Slovanov na tistem območju.

Zato so Italijani od cerkvenih oblasti zahtevali prepoved bogoslužja v glagolici. Mahnič je bil ena prvih žrtev italijanskega fašizma: ko je zbolel za rakom prostate, so italijanske oblasti – z namenom, da ga odstranijo – ladjo, ki naj bi ga peljala v Senj, preusmerile v Ancono, kjer so ga internirali. Izpustili so ga dobro leto kasneje, leta 1920, vendar se je v domovino lahko vrnil zgolj umret.

Mahnič je eden največjih domoljubov v slovenski zgodovini, četudi je bilo njegovo početje vsaj v enem segmentu protislovno. Zaganjal se je v temelje moderne lirike in proze, to je v tiste ljudi, ki so vzpostavljali kulturno platformo za nastanek slovenskega naroda. In razmišljali politično, na isti način kot Mahnič.

Evropa se je po katastrofi 1939–1945 oblikovala po enem načelu, to je načelo sprave. Vojne ni bilo že 75 let, tudi meje se niso spreminjale. Tega bi se morali zavedati tako v Rimu kot v Ljubljani.

Kako je to protislovno, povedo že verzi Alojza Gradnika iz pesmi Prihod. Ta govori o nujnosti obrambe zahodne etnične meje:  Od gora karpatskih vro kardela, / padla je Celeia (Celje, op. B. M. T.) v kup pepela, / ali vojska vse uničujoča / se ustavi šele tam, kjer Soča / v Salicanumu ovinek dela. / V prah poklekne in odpaše meče (...) / „To bo meja,“ vojskovodja reče / In na Brda onostran pokaže./ „Tam naj bodo naše zadnje straže.“

Zaganjal se je v Prešerna, čeprav je Prešern vzpostavljal slovenstvo kot evropsko entiteto, oz. točneje: Trubar je bil prvi, Prešeren je edini. Tako je postal neizpodbiten temelj naroda. A je Mahnič Prešerna slabo bral: če mu je očital erotiko, je moral vedeti, da je prav ta pri pesnikih element nacionalne istovetnosti, v kontekstu s krščansko kulturo.

Kot da bi ne poznal Krsta pri Savici, katerega sporočilo je, da sta se oba protagonista (Črtomir in Bogomila, oba del notranjega sveta velikega umetnika: sta njegova alter ega, druga jaza) odločila žrtvovati svojo srečo, ker sta razumela, kako pomemben je prestop v višjo kulturo. Ta prestop je bil dilema na življenje in smrt za slovenski narod. Prešeren kot eden njegovih najvišjih genijev je to dobro razumel.

Gradnik, Prešeren in Mahnič so se strinjali v temeljnem. A Mahnič je svoje komentarje objavljal privatno: kot javna oseba je bil cerkveni škof in politik. Pri tem pa se mu ne more ničesar očitati. Komunistična, še prej pa liberalna oblast ga je pregnala iz narodovega spomina: je v postopku beatifikacije, kar pove vse o njegovi zgodovinski teži. Mahnič je motil tako fašiste kot komuniste, to mu daje verodostojnost.

Danes se italijanska politika ponovno ozira po svojem »življenjskem prostoru« na račun Slovanov. Oblast, ki jo je v Ljubljani vzpostavilo zgolj načelo negativne selekcije, nima odgovorov na pritisk. Oziroma ga ima, a na najslabši možen način: rešuje ga tako, da s titoizmom zaliva vsakega od svojih dejanj. In s tem neti strasti na drugi strani.

Evropa se je po katastrofi 1939–1945 oblikovala po enem načelu, to je načelo sprave. Vojne ni bilo že 75 let, tudi meje se niso spreminjale. Tega bi se morali zavedati tako v Rimu kot v Ljubljani.

loading...
Loading...