A bil je predvsem snovalec misli o slovenski državnosti in neposredni idejni oče povezovanja Slovencev vseh kontinentov v eno samo telo: s tem namenom je spočel tudi idejo o svetovnem slovenskem kongresu, katerega ustanovni član je postal. Hkrati je bil več kot vse to skupaj: zaradi prepričanja, ki ga je živo udejanjal, ga je življenjska pot nujno vodila v kaznilnico.
Okusil je zapor na Povšetovi, ki je njegovo življenje zaznamoval skrajno okrutno. V svojih kasnejših zapisih je mnogokdaj izkušnjo političnega zapornika v neizrekljivem vzročnem vozlu povezoval s skrivnostno odločitvijo za smrt, ki jo je sprejel njegov najdražji, sin Borut.
Viktor Blažič je sodeloval v vseh etapah slovenskega osvobajanja in osamosvajanja, začel pa je globoko v totalitarnem času. V šestdesetih letih je bil polno udeležen pri snovanju Perspektiv, prvega disidentskega glasila v domovini. Lojze Kovačič ga je povezal z Edvardom Kocbekom, soborcem in duhovnim tovarišem iz partizanskih časov, ko sta eden bolj očitno kot drugi poskušala korigirati partijsko miselnost s postulati krščanskega socializma.
V Perspektivah je objavljal krajše kritične članke in postal tudi član uredništva. Vendar vihar ni bil daleč: treščilo je po Jožetu Pučniku, njegovem sodelavcu. Od tedaj se je življenje Viktorja Blažiča vzpenjalo v sekvenco moderne legende. Obiskala ga je policija, preiskali so njegov dom in njega samega. Četudi volčje grizen – česar človeku 21. stoletja, bivajočem na tem prostoru, preprosto ni mogoče razumeti, ker ni stvarne analogije za možnost izkustvenega podoživetja tistega časa – je Viktor Blažič vztrajal in pisal naprej. Razpršen in skrit za psevdonimi je nastajal oporečniški opus, ki je trkal na vest skupnosti in posameznika. Vmes je bila izkušnja zapora na Povšetovi in potem leta 1987 tisto najtežje.
Komunistični režim je Viktorja Blažiča hotel človeško uničiti
Blažičevo življenje moremo v luči slovesa premisliti prav s stališča zadnjega stavka, ki se mu je v tej turobni povedi zapisal: »Ko sem se nekega večera vrnil s koncerta, me je kakor strela z jasnega udarila novica, da mi je pred nekaj urami umrl sin. Ko sem se v mrzlem, drobnem dežju napotil proti njegovemu in včasih tudi mojemu domu, se je mračno nebo kakor zgrnilo name in se s težo, ki sem jo telesno občutil, zrušilo name, me pokopalo pod seboj. Od tedaj naprej sem vedel, da bom za vedno ostal na strani izgubljenih.«
Komunistični režim je Viktorja Blažiča hotel človeško uničiti: zadnja navedena misel v gornjem odstavku nam odstira pot v razumevanje, da mu je to delno tudi uspelo. A kljub temu je Viktor Blažič ustvarjal naprej in sodeloval v dogodkih, ki so omogočili rojstvo samostojne države ter (vsaj navidezno) demokracijo.
Viktor Blažič je odgovor na večino zagonetk slovenskega 20. stoletja. Ne Delo, kjer je bil zaposlen, ne Milan Kučan mu nikoli niso izrekli opravičila, čeprav bi to lahko storili v vsakem trenutku. Vsi so vedeli, kakšno trpljenje je moral Viktor Blažič prestati, a mu nihče ni dal zadoščenja. Če bi se s kriminalcem Milanom Kučanom (primerjaj moj članek v Reporterju 14. 11.) kdaj soočil na TV, bi mu postavil to vprašanje. Viktor Blažič je bil zaprt, ko je Milan Kučan napredoval v hierarhiji.
A Borut Pahor je druge vrste človek. Odlikoval je Viktorja Blažiča, in to na začetku svoje poti (decembra 2013). Zato sem glasoval zanj in to tudi javno povedal.
