Zdaj čakam še samo na to, da se kakšna gobarska družina preimenuje v politično stranko, kot se je na primer tam okoli leta 1990, ko smo imeli več kot 70 političnih strank, na volitvah jih je sodelovalo 15, v parlament pa se jih je uvrstilo kar devet, a je bil volilni prag nekoliko nižji, kot je zdaj. A to je demokracija! Nastajajo nove in nove stranke, še bolj na levi kot na desni, in vsi – od skupine županov do Karla Erjavca, Vladimirja Prebiliča, Anžeta Logarja, Marka Lotriča itd. – verjamejo, da lahko zmagajo in bodo Slovenijo zmogli dvigniti k nebesom.

Najbrž se zdaj voditelji strank med sabo ne bodo streljali, se bodo pa zagotovo močno »obmetavali«. Česa vsega ne bomo izvedeli o njih! Se spomnite Ivana Krambergerja? Kako je kričal, najpogosteje na Prešernovem trgu v Ljubljani! V Sloveniji smo imeli Donalda Trumpa v volilni kampanji že takrat! Na predsedniških volitvah leta 1990 je dobil prek 18 odstotkov glasov, leta 1992 pa je napovedal, da se bo s svojo stranko potegoval za parlament! In so ga ustrelili! Nekateri trdijo, da so ga prav zato, ker si nismo mogli privoščiti stranke s tako »odštekanim, teatralnim« predsednikom …

Ne vem sicer, ali bi Trumpu segal do kolen, predvsem pa bi imel bistveno manj moči, saj Slovenija ni velika niti kot kako manjše ameriško mesto in nima niti najmanjšega vpliva ali pa minimalnega. Krambergerju je skušal konkurirati še Zmago Jelinčič, a oba sta bila prava vajenca v primerjavi s Trumpom. Tudi drugi se trudijo, a bolj bledo.

Sašo Radej

Poleg tega imamo v Sloveniji sistem, ki ne daje ne predsedniku republike ne predsedniku vlade toliko moči, da bi kar sam odločal o najpomembnejših stvareh. Je pa res, da ima takšno moč, če ima dovolj podpore v parlamentu. Naš Robert Golob je ima kar precej. Sicer bo zdaj, pred volitvami, ta moč bistveno manjša, saj bosta tudi drugi dve koalicijski stranki dvignili svoja grebena in skušali pokazati svoj prav. Poleg tega je Slovenija majhna in kljub naivnosti nas, ljudstva, oblastne neumnosti kaj hitro pridejo do nas. V Ameriki traja to nekoliko dlje.

Včasih smo verjeli, da je Amerika pojem demokracije, zdaj pa se vedno bolj zdi, da je to čisto avtokratska država. Trump sprejema odločitve kar sam, danes takšne, jutri o istem drugačne, in če kdo misli, da je Viktor Orban avtokrat – vedno bolj kaže, da se krepko moti.

Ameriški predsednik je hkrati tudi predsednik vlade, kar mu zagotovo daje precej več moči kot kateremu drugemu na volitvah izvoljenemu predsedniku. Je vrhovni poveljnik vojske in edini, ki lahko ukaže uporabo jedrskega orožja. Vse kadre v vladi imenuje in zamenjuje sam. Njegove ukrepe vrhovno sodišče lahko razveljavi, če so protiustavni … Seveda ima ameriški predsednik v kongresu in senatu močno podporo ali tudi zavoro – a zavor vidimo prav malo.

Sodišča so sicer odločila, da je na primer s carinami Trump prekoračil pooblastila, ki jih ima le kongres, a kaj? Tam ima bolj kot ne večino. In pritožil se bo na vrhovno sodišče, ki pa je tudi bolj kot ne pod njegovim vplivom. A vseeno, vedno bolj se kaže, da nimamo vselej prav, ko kritiziramo Trumpa in njegove odločitve – to ni le Trump, to je trenutna Amerika. In ni pričakovati, da bo šlo v prihodnje na boljše, prej na slabše.

V Sloveniji se bo, če sodimo po zdajšnjih »novostrankarskih« napovedih in razmerju moči, oblastna moč nekoliko bolj razpršila – zdaj je bolj kot ne skoncentrirana okoli Roberta Goloba in Svobode. In da bo desnica vladala brez podpore vsaj katere od levih strank – ne verjamem. Primož Cirman je sicer v Reporterju zapisal, podobno tudi tednik Mladina, da do Janševe vlade vodi Anže Logar. Četudi bi si Janša in Logar tako želela, je po mojem to zelo težko. Morda po volitvah leta 2030. Desnica ima dobro tretjino volivcev, skupaj z Logarjem.

Ob njem bo najbrž NSI kaj izgubila, nekaj pa tudi SDS. Do 46 sedežev v državnem zboru ne bodo mogli priti. Da bi Logarjevi Demokrati dobili toliko glasov, da bi zapolnili vrzel, ki manjka desnici do 46? Vsaj za zdaj se zdi nedosegljivo. Stranka Konkretno, ki se jim je pridružila, bi »prinesla« glasove le, če bi v Podčetrtku, kjer ima še kar nekaj podpore, kandidiral Zdravko Počivalšek, a njega Logarju Janša ne bo prepustil. S pridružitvijo stranke Konkretno se je najbrž Logarjeva stranka Demokrati profilirala precej bolj desno od sredine.

Logar je od predsedniških volitev naprej že veliko izgubil. Obenem mu ni uspelo pridobiti niti ene vidne oziroma bolj »popularne« osebnosti iz leve politične ali družbene provenience, s čimer bi volivce lahko nagovarjal sredinsko, kot je sprva napovedoval in upal. Med člani bi lahko vsaj liberalno ocenili Senka Pličaniča, ki je bil del ekipe Gregorja Viranta in je po odstopu Janševe vlade ostal pravosodni minister v vladi Alenke Bratušek.

Mark Boris Andrijanič – nekdanji minister za digitalno preobrazbo iz kvote NSI? Tudi zanj bi težko rekli, da je desničar. To sta bolj pragmatika, enako bi lahko ocenili Primoža in Tineta Novaka, ki sta iz Svobode prestopila k Logarju. Logar, ki še vedno poudarja, da želi prestopati bregove in se povezovati s tistimi, ki želijo Slovenijo »potegniti naprej«, bo kvečjemu lahko krpal bolj levi primanjkljaj do 46 glasov kot pa desnega; če bo sploh katerega. Tako zdaj kaže.

Z vsem tem se bomo seveda ukvarjali v naslednjih mesecih, saj se volilni golaž šele začenja kuhati, le na to, koliko bo začinjen, še čakamo. Dokaj hitro pa nas čakajo referendumi. Napovedanih je toliko, da je že vse skupaj kontraproduktivno. Če bi se morali o vsem izrekati, kar si vsak dan kdo izmisli, bodo na referendume najbrž hodili predvsem politiki, za nas, ljudstvo, bo že vse skupaj videti dokaj neresno.