Živimo v deželi, kjer je demokracija zelo navidezna. Že lep čas imamo občutek, da se počasi spreminjamo v policijsko državo. A ko se globoka država loti še mladih, pa ta občutek, žal, še zdaleč ni več le navidezen. Postal je realen, krut, garjav in pokvarjen, podoben tistim tonam rakavega mesa, ki so ga – meni nič, tebi nič – uvažalo z domnevo, da je narod zadosti neumen, da tega, kaj poje, ne bo niti opazil.

Pa še prav so imeli. Zaupanje v pokvarljivo ni le navidezno, je zelo resnično.

KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24