Ste morda med mladimi intelektualci, umetniki, profesorji … ali čisto vsakdanjimi državljani opazili, da bi kdo dvignil obrv (razen Sama Ruglja), stopil na pručko in na ves glas zakričal, ja, točno, to se dela, a se ne bi smelo! Ne bi se smelo, amen, pika!
Storimo nekaj, da bo drugače, da bo slovenščina bolj cenjena, bolj spoštovana, bolj priljubljena. Ne, dragi moji, tega krika v puščavi lepo vzgojenih ne boste slišali! Zato ne, ker za materni jezik nikomur ni več dosti mar. Izjeme se najdejo, a so tiho in vdane v usodo. Kot so tiho na vseh drugih v nebo vpijočih področjih.
Četudi se nam včasih zdi, da nam teče voda v grlo, gledamo stran in si mislimo, bo že kako, bo že kako! Kdo ve, morda pa nam tudi v vsakdanjem življenju manjka kakšen priročnik, v katerem bi lahko prebrali, kaj lahko rečemo, kako lahko ukrepamo, razmišljamo? Verjetno bi, glede na to, da smo takšni, kot smo, postal uspešnica, tisti, ki bi ga napisal, pa milijonar!
KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
