Preseneča me, da so Žiga Turk in drugi, ki so nekoč verjeli v liberalno demokracijo, zdaj postali njeni tako ostri kritiki

Nekaj takšnega odnosa do teh temeljev zahodnega vrednostnega in mišljenjskega okolja je prepoznati tudi v zborniku Katedrale svobode Soglasje za zgodovinski trenutek, v katerem sodelujete. Kaj menite o tam ponujeni kritiki nove ideologije, poimenovane »liberalni demokratizem«?

Avtorica teze o demokratizmu je ameriška politologinja Emily B. Finley, od koder jo je v slovensko razpravo uvozil Žiga Turk v svojem prispevku v monografiji Katedrale svobode. Finleyjeva graja »demokratizem« kot diskurz elit, ki demokracijo nekritično povzdigujejo na raven sekularne veroizpovedi in jo tako vsiljujejo vsem drugim. Teza ni povsem zgrešena, je gotovo vredna resnega razmisleka, vendar me ne prepriča, ker se preprosto ne dotika pravega problema.

Temeljna težava ni v tem, da nekateri preveč verjamejo v liberalno demokracijo, ki naj bi se s tem povampirila in postala liberalni demokratizem, ki meji na totalitarizem, ker nam z družbenim inženirstvom vsiljuje progresivne vrednote. Nasprotno, težava, zlasti v Sloveniji, je v tem, da resnične liberalne demokracije nismo nikdar zares razvili in je še manj kot politična skupnost ponotranjili. Od nekdaj smo bili in ostajamo zaprta, zadrta, mnogo bolj avtoritarna kot odprta in svobodna družba. Zdaj, ko liberalna demokracija usiha še v mednarodnem okviru, sem s perspektive Slovenije še toliko bolj zaskrbljen.

Preseneča me, da so tisti, med njimi tudi Žiga Turk, ki so nekoč verjeli v to idejo oziroma svetovni nazor, zdaj postali njeni tako ostri kritiki.

Celoten z ustavnim pravnikom Matejem Avbljem lahko preberete v novem Reporterju in na Reporter PLUS