No, vsaj tako se trudi vse to razumeti tisti pozitivnejši, slovenski del mene, tisti drugi, čefurski, pa bi se raje vrnil v čase, ko so se vsi ti stevanovići, rončevići, mijići in repići v Sloveniji lahko prebili le do šoferskega sedeža dvajsetke ali ogrevane celice na Povšetovi.

Že zato, ker so tiste čase ljudje gojili zdrav odmerek nezaupanja do čefurjev. Ko so na primer zagledali Zorana Stevanovića, niso pomislili, da bi jih bo prav ta človek popeljal v boljšo prihodnost, v kateri se jim ne bo treba več cepiti, spoštovati zakonov in bontona, ampak so se instinktivno umaknili na drugo stran ceste, da jim ne bi bilo treba kupovati ceglov.

»Bodi previden, česa si želiš,« ponavljam zato zdaj, ko si razočarani čefur v meni želi, da bi Stevanovića na čelu državnega zbora ta trenutek nadomestil kak Cukjati, Rončevića na ministrstvu za izobraževanje, mladino in znanost pa kak Zver. Ker si čefur v meni pač iskreno želi, da bi bili ljudje, ki se tako zelo trudijo uničiti to našo državo, čistokrvni avtohtoni Slovenci.

Objektiv