V naših medijih se je nekdo zgražal, da se je zbrala milijarda za obnovo kupa notredamskega kamenja, ljudje pa umirajo od lakote. V žalovanju ljudi po vsem svetu ob pogledu na gorečo Notre-Dame je nekdo drug prepoznal beli supremacizem – občutek večvrednosti belcev (čeprav so jokali tudi črni, rumeni, pa še zeleni bi, če bi obstajali!).

Pojasnil je, da podobnih izlivov čustev ni, ko gori kak neevropski muzej ali nekrščanski sakralni objekt. Dobrohotni pogled bo te umotvore uvrstil v amnezijo, pozabo in nevednost¸ daleč od filozofije, ljubezni do modrosti, razgledanosti, razsodnosti.

A glede na splošno vrednostno usmeritev dominantnih medijev ni v tej idealistični embalaži (skrb za lačne, enak odnos do dediščine vseh ljudstev) težko prepoznati »naprednega« zaničevanja zahodnega krščanstva in civilizacije, in to takrat, ko gori eden od njunih simbolov.

KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24