Pri Telekomu gre enostavno za velikanske interese, ki pa nikakor niso hkrati tudi nacionalni interesi, temveč so ozki interesi pohlepnih omrežij in elit, ki se že desetletja redijo ob Telekomu. Tuji lastnik jih ne bo gledal in ne bo dovolil, da bi še naprej vsako leto odtekalo na desetine milijonov evrov za svetovalne pogodbe agencijam za stike z javnostmi, pa bajni odvetniški pavšali le posvečenim odvetnikom, veliki denarji za raziskave trga, vse tja do razuzdanega sponzorstva, od katerega so se denarji nato pretakali v zasebne žepe ali na strankarske račune.
Janko Veber je bil vselej jasno in glasno proti prodaji Telekoma, kupnina za Telekom pa se je v tem desetletju neuspele prodaje več kot razpolovila. Tranzicijske levice ne skrbi to, da bo državni proračun zaradi njenega nasprotovanja dobil več kot polovico manj denarja, skrbi jih, da ne bodo več mogli molsti. Veber se je s svojimi nastopi nevede ujel v lastno past, ko je govoril, da »ni šlo za to, ali se bo Telekom privatiziral ali ne, ampak za posledice menjave lastništva«. Lepo priznanje, skrbijo jih »posledice menjave lastništva«, kar je značilen diskurz politične opcije, ki ji Veber vseskozi pripada. Ja, tudi Udba je bila nadvse aktivna na prelomu iz totalitarizma v demokracijo in iz Jugoslavije v samostojno Slovenijo, ker jih je skrbelo, kakšne bodo posledice menjave na oblasti.
Slomedia.it kolumna na povezavi: http://www.slomedia.it/privatizacija-kot-vojno-stanje