Milan Kučan ga je izigral

Mentaliteta kadrovske partije, v kateri velja, da je komunist nadčlovek, je trajala le nekaj let po vojni. Drugi val, šestdeseta leta, je že popuščal v svoji čistosti, pravovernosti, elitnosti; v osemdesetih letih je prišlo že do kaosa masovne partije. Kljub vsemu partija ni izgubila moči, trdorokci so vladali. Do Kardeljeve smrti je bilo vse nedotaknjeno. Andreja Marinca so v minulih dneh po njegovi smrti skušali predstaviti kot normalnega politika, čeprav je bil čistilec, trdorokec, ki je po Stanetu Kavčiču poskušal sanirati škodo. Na koncu ga je Milan Kučan izigral.

Vse več je bilo anarhije in zmede, tako kot v samoupravljanju – ljudem je bilo vsega dosti. Nič ni teklo tako, kot so se nadejali. Kar nekaj je k temu dodala demontaža, ki jo je prispevalo samoupravljanje in množično članstvo v partiji. Če je bil leta 1983 dosežen vrh partijskega članstva (126.737 članov, kar je 6,6 odstotka prebivalstva Slovenije), so v teh letih v razvejani delegatski sistem izvolili 330 tisoč takšnih ali drugačnih delegatov. Vsi ti so bili zdaj v sistemu. In so bili nezadovoljni. Čedalje bolj. Pojavila se je kriza neuresničenih pričakovanj.

Zrel znak revolta je izbruhnil ob sojenju Janši, Borštnerju, Tasiču, Zavrlu, dovolj je pogledati pristopne izjave k Odboru za varstvo človekovih pravic, v njem so se znašli prvoborci, komunisti, protikomunisti ... Volja je bila enotna, začeti na novo: za demokracijo, spoštovanje pravne države, pošteno in odgovorno delovanje …

Celoten intervju z Jožetom Dežmanom lahko preberete v novi številki Reporterja