Ko razmišljam o življenjski in hkrati glasbeni poti, mi pride na misel samo eno: velika hvaležnost. Ko v muzikalu Cvetje v jeseni pojem sklepno pesem, ki ima neko poslanico, nekaj pove, me skoraj vedno preveva hvaležnost, da smem to delati. Nimam velikih pričakovanj. Vse se je do zdaj zgodilo brez tega, da bi bil nestrpen, nekaj hotel. V umetnosti po mojem, ni tako lepo tisto, kar se mora zgoditi, ampak kar pride, ko to manj pričakujemo in ima zato tudi večjo vrednost. Zrem v prihodnost z radovednostjo in oziram se v preteklost z veliko hvaležnostjo. Hvaležen sem za vse, kar sem do sedaj doživel. Upam, da svoj dar izkoriščam za to, da naredim nekaj dobrega za ljudi, ki pridejo na moj koncert, predstavo ali s katerimi se srečujem.
Intervju z baritonistom Matjažem Robavsom v tiskani izdaji Reporterja in aplikaciji Trafika za tablične računalnike
