S pomočjo prava EU in nemške odločnosti je zadeva Perković, s tem pa tudi jugoslovanska UDBA, dobila zasluženi in dolgo odlašani, sicer še nepravnomočni, pravni rezultat. Ta ni pomemben le za tranzicijsko pravičnost v družbi kot celoti, temveč tudi za žrtve, katerih lokacije grobov marsikdaj ne poznamo še dandanes.
Odziv hrvaških političnih strank in medijskih komentatorjev kaže, da sodba na kratki rok ne bo prinesla nikakršnih mentalnih premikov. Utegne pa imeti vpliv na srednji in dolgi rok. Ta vpliv se bo meril predvsem v uklanjanju strahu; v potrditvi, da je UDBA zločinska organizacija; in da si njeni krvni in zaposlitveni nasledniki ne zaslužijo nikakršnega posebnega mesta v družbi. Nasprotno.
Morda bo kaj od tega kdaj pljusknilo tudi v Slovenijo. Morda se bo našel kdo v pravosodju, ki bo vzel ravnanje nemških pravosodnih organov za vzor. Morda se bo našel kdo v politiki, ki bo k vprašanju tranzicijske pravičnosti 25 let kasneje pristopil s trezno glavo, uporabljajoč sredstva, predvsem argumente, ki lahko prinesejo konkretne rezultate. Morda bo vse skupaj k takemu ravnanju prisilila neinstrumentalizirana civilna družba?