Težko bi temu, s čimer sem se srečal, rekel lobiji, ker je to premehka beseda. Srečal sem se z Udbo, kakršna je obstajala v prejšnji državi in praktično neokrnjena preživela razpad Jugoslavije, ali Udbomafijo po terminologiji mojega nekdanjega svetovalca Eda Ravnikarja, avtorja istoimenske knjige...
Po odhodu s Telekoma v Sloveniji nisem imel možnosti za kakršnokoli resno poslovno dejavnost, saj sem se s svojim delom v vladi in na Telekomu uprl in zameril nosilcem slovenske vzporedne države, ki so imeli in še imajo možnost praktično kogarkoli onemogočiti. Svojo poslovno pot sem nadaljeval v Srbiji, ne zavedujoč se, da bo Udba tudi tam spremljala vsak moj korak. Najprej smo najeli farmo za pitanje piščancev, dogovarjali smo se s podjetji iz Rusije, da bomo tja izvažali perutnino tudi drugih srbskih proizvajalcev. Zaradi prevare srbskega partnerja smo proizvodnjo opustili, del vloženih sredstev pa smo si povrnili z uspešno tožbo na srbskem sodišču.
Pripravili in v več državah smo nato predstavili velik projekt poslovnega in trgovsko zabaviščnega centra Mesto v mestu pri Beogradu, a se je z umorom premierja Zorana Đinđića in s tem povezanim strahom potencialnih investitorjev ta projekt začasno povsem ustavil. Takrat so me v Sloveniji razglasili celo za tajkuna. Delovanje slovenske Udbe v zvezi s tem projektom je bilo tako šokantno, da mi je novinar, ki je pred časom o tem posnel pogovor dejal, da si ga zaradi neverjetnosti takega dogajanja skoraj ne upa objaviti.
SVET24