Da so nastala Vrata pekla, je bila potrebna vera. Strah božji je začetek modrosti, pravi nekje Sveto pismo. Rodin je to vero imel. Hkrati je imel vero v človeka in človeštvo. Calaiški meščani kot tudi druge figure pričajo, da je kipar silovito verjel v človeško moč in vrednost. In danes? Macron ne verjame v nič. Junker ne verjame v nič. D. Rupel verjame v Tita. Tisti, ki nas vodijo doma, prav tako ne verjamejo v nič. Niti ne v same sebe. Vsake volitve prinesejo novo oblastno garnituro, ki zamenja prejšnjo, za katero ostaja ničes, če se izrazimo filozofsko. Edina konstanta je klovn Karl Erjavec. A s tem se že selimo v gledališče absurda.

To pa je tudi Slovenija. In z njo žal precej Evrope. A pogled na Rodinovo umetnost vrne upanje. Človeka se preprosto ne da uničiti. Vselej vstane znova. Najsi je pekel še tako globok in vrata pred njim še tako nepremagljiva.

KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24