Komunikatorja, ki bi ohranjal vsem skupno doživljanje epidemije, bi nujno potrebovali že od začetka, vendar je bilo za to "liturgično", povezovalno vlogo popolnoma neprimerno vsiljevati z vlado povezano strokovno svetovalno skupino, še večji absurd pa je bila postavitev gospoda Kacina kot vladnega govorca. Ko bi potrebovali duhovnika, smo dobili Kacina, katerega duhovna in povezovalna karizma je blizu absolutne ničle. Pa tudi če bi se Kacin spremenil v Dalajlamo, bi ljudje še vedno čutili vse, ki so bili povezani z vlado, kot pristranske, neiskrene in konspirativne podpornike vladnih ukrepov, ki so v javnosti nastopali s filtriranimi informacijami, kar je bilo objektivno tudi res, saj se je vlada vsem na očeh rinila v center epidemioloških odločanj. Zato je bilo popolnoma neprimerno vsiljevati člane vladne strokovne skupine kot komunikatorje za javnost – ljudje so vse njihove, še tako dobronamerne besede, čutili kot nasilno propagando in zapiranje javne razprave. Takrat bi krvavo potrebovali od vlade neodvisno skupinsko refleksijo, ki bi jo najbolje opravil retorično in akademsko uveljavljen ter predvsem srčen epidemiolog – pa takih na žalost NIJZ zaradi svoje akademske revščine ni premogel. In tudi nova vlada ni bila dovolj modra, da bi na hitro skušala "narediti" neodvisnega epidemiologa za komunikacijo z javnostjo, ki bi neobremenjen s konspiracijo v strokovni vladni skupini govoril iskreno, iz srca in hkrati iz svojih epidemioloških izkušenj.

MMC