Poklical sem podpredsednico (z njo sva leto in pol sedela na Vrhovnem sodišču RS, pisala komentar ZPP, sodelovala še v nekaterih drugih projektih ...) in jo prosil, ali nas pusti v najbližjo civilno razpravno dvorano, in ji seveda povedal, zakaj. Hladno, zajedljivo in obenem z vzvišenostjo oblastne moči me je »vprašala«: »Kaj pa bi jima rad pokazal?! Najslabše in najgrše, kajne, to bi jima rad pokazal, najslabše in najgrše!«
Ostal sem brez besed - potem pa nekako izdavil, da ne, da jima želim pokazati samo najboljše in najlepše, da želim, da kolegici iz ZDA in iz Nemčije odideta z najlepšimi vtisi. Nič ni pomagalo, vsi trije smo ob začudenih obrazih mimoidočih in naključnih prič tega dogodka morali takoj zapustiti lobi ljubljanske sodne palače. Ves čas je ob nas stal varnostnik, ki je mrko, strogo, neprijazno, sovražno bedel nad slehernim našim gibom in nam takoj grobo pokazal vrata ter nas s crescendom, gremo, gremo gremo, kot neke pritepence dobesedno nagnal (vrgel) iz ljubljanske sodne palače! Z roko je kazal na vrata in stopnjevano ponavljal ven, gremo, gremo, gremo! Pobrali smo se - kolegici globoko šokirani, nista mogli verjeti, da je to mogoče, jaz osramočen.