Irena Yebuah Tiran: Pele so neke primadone, razumeli nismo nič in domov smo šli z dolgimi nosovi.

Irena Yebuah Tiran, operna pevka: Spomnim se, da smo šli v osnovni šoli poslušat v Opero Gorenjskega slavčka. Pele so neke primadone, razumeli nismo nič in domov smo šli z dolgimi nosovi. Vse skupaj je bilo dolgočasno. Sem tudi članica Slovenskega komornega glasbenega gledališča v Ljubljani, predsednica tega društva Katja Konvalinka se zelo zavzema, da bi že otrokom približali opero.

Naredili smo simpatično predstavo Ogoljufani sodnik C. W. Glucka. Traja slabo uro, je duhovita, komedija, v slovenskem jeziku. V njej dobro zmaga. Moja sinova sta si jo šla ogledat in moram reči, da sta se zelo zabavala. Učiteljice na predstavah sicer otroke mirijo in jim ne dovolijo, da se smejijo. Mi pa jih spodbujamo, da se smejijo, če jim je smešno. Moramo jih spodbujati, tako in tako smo že vsi ukalupljeni v norme in pravila.

Če se otroci sprostijo pri teh predstavah, potem to ostane v njih, v duši, vedo, da je to nekaj dobrega. V gimnaziji se bodo tega spomnili in si morda zaželeli pogledati še kakšno predstavo. Zdi se mi, da podcenjujemo otroke in mislimo, da lahko razumejo samo otroške lutkovne predstave. Moja sinova sta šla gledat že marsikatero predstavo, ki je na prvi pogled zahtevna, ampak njiju je zanimala, imela sta se dobro in tudi nekaj odnesla od tega. Seveda se po predstavi pogovorimo o vsem skupaj. Če bi se stvari lotili s takim načrtnim delom, mislim, da bi opera bila bolj priljubljena. V operi so res taka prvinska čustva, podkrepljena z glasbo, vse teme so vedno aktualne. Pravzaprav ni zgodb, ki jih ne bi mogel prestaviti v današnji čas.

Intervju z Ireno Yebuah Tiran v tiskani izdaji Reporterja in aplikaciji Trafika za tablične računalnike