V bistvu nisem bil aretiran, ampak sem bil povabljen na informativni pogovor. Miran Frumen (takrat visoki funkcionar ljubljanske Udbe – op. p.) je rekel: Janša in Omerza, z nami. In sva šla, Janša se ni vrnil, jaz pa sem se okoli petih popoldne, to je po petih, šestih urah. Vedel sem, da bodo Janši očitali vojaški dokument, bil sem tudi zraven, ko mu ga je predal Zavrl. Zasliševali so me, kdo je Janši dal ta dokument, vendar tega nisem hotel povedati oziroma sem rekel, da ne vem.
Zasliševali so me nekaj ur, med seboj so se menjavali, za mano so šli tudi na stranišče. Draga Isajlovića sem poznal že pred tem, nisem sicer vedel, da dela na Udbi, prvič sem to zvedel takrat, ko mi je zgodaj zjutraj pozvonil pri vratih in rekel, naj grem z njim, ker sem bil direktor Mikro Ade, in da bodo tam delali hišno preiskavo. Med zaslišanjem me je odpeljal na kosilo. Bilo je kot v dvojcu dober in slab policaj. Tako sem, brez teka, jedel na račun Udbe.
Potem so me spet zasliševali in ob petih izpustili. Dal mi je še svojo telefonsko številko in rekel, naj ga pokličem, če bom karkoli potreboval. Nato sem odšel na Mikro Ado, kjer so bili že Bavčar, Korsika, Fink in drugi. Takrat je že vrelo po Ljubljani. Prišla je informacija, da Janeza peljejo v Beograd, zato sem poklical Isajlovića, da bi to preveril. Takrat je postal manj prijazen in zelo grob ter z mano ni hotel več kramljati. Moram reči, da takrat na udbovskem zaslišanju proti meni na Prešernovi, kjer je danes sedež mestne policije, niso uporabili nasilnih metod.
INTERVJU V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
