Treba je ustaviti vojno, potem pa dejansko prisiliti te države, da postanejo združljive s svetom, da se ločijo od vere po vzoru Turčije in Atatürka ali čem boljšem. Da postane vera, z njo tudi kultura, odprta, moderna, nenasilna. Zahodni politiki kot papige ponavljajo, da je muslimanska vera mirna, nenasilna, čeprav  so vse vojne, spori že dolgo samo v muslimanskem svetu; torej znotraj muslimanskih držav, tudi z versko vojno med šiiti (Iran) in suniti (Savdska Arabija), ali pa je muslimanska vera v sporu z drugo vero. Zakaj lahko drugim veram uspe živeti skupaj? In kako potem imenovati budizem, če islam imenujejo vera miru? Kaj vsaj sociologom vere, zgodovinarjem, pa vsaj gospodarstvenikom ni jasno, da so neke kulture, vere bolj svobodne, pragmatične, sposobne spreminjanja, sprejemanja tujega (kot zen budizem, kitajski konfucionizem, taoizem, anglosaški in skandinavski protestantizem ali ateizem), islam pa ne? Islam je totalitarna vera, način življenja, povsem zakodiran s Koranom, Haditom (običaji in življenje preroka – op. p.) in šeriatskim pravom. Nevarna je svojim ljudem. In nam, po njeno nevernikom.

INTERVJU Z GREGORJEM PREACOM V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN APLIKACIJI TRAFIKA ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE IN PAMETNE TELEFONE